Aplikacija inzulina

  1. Identifikacija/opredelitev problema s področja ZN:

Pri zdravih ljudeh trebušna slinavka sama skrbi za primerno urejenost glukoze v krvi, ki je pomembna za delovanje možganov in drugih organov. Sladkorni bolnik pa glukozo v krvi uravnava z vrsto in količino zaužite hrane, s telesno aktivnostjo ter z vrsto in količino inzulina, ki si ga aplicira. Potrebna je redna kontrola glukoze v krvi. Vsak bolnik pa mora znati tudi brati rezultate in na njih tudi ukrepati. Sladkorna bolezen se zdravi z inzulinom (poznamo kratkodelujoči in dolgodelujoči inzulin), ki ga apliciramo subkutano (v podkožje).

-Hiperglikemija se pokaže z utrujenostjo, žejo, zaspanostjo, suho kožo in sluznicami ter zadahu po acetonu. Bolniku damo tekočino brez sladkorja in mu injiciramo inzulin, nato izmerimo vitalne funkcije. O hiperglikemiji govorimo, ko vrednost sladkorja preseže mejo 12 mmol/L. Hiperglikemija je škodljiva, ker se iz nje lahko razvije t.i. diabetična koma. Ta lahko predstavlja življenjsko nevarno situacijo, ko bolniki izgubijo zavest.

Hipoglikemijo prepoznamo po lakoti, tresenju, bledici, znojenju, razdražljivosti, utrujenosti, hitrem utripanju srca, bolečinah v trebuhu, glavobolu ter po motnjah vida. V takem primeru ukrepamo tako, da bolnika posedemo na stol,  ter mu damo kocko sladkorja, ko pa si malo opomore pa mu damo ogljikove hidrate (kruh, mleko, jabolko). Če pa je bolnik v nezavesti, ga damo na desni bok, apliciramo glukagon ter pokličemo NMP. V najhujših primerih hipoglikemija lahko povzroči nezavest. Večina ljudi ima težave, ko krvni sladkor pade pod 3,5 mmol/L. Vzroki za hipoglikemijo so izpuščen obrok, naporna ali dolgotrajna telesna vadba in pitje alkoholnih pijač. Vse izredne dogodke ( hipoglikemije ob telesni dejavnosti, hiperglikemije ob dietnih prekrških…) je pametno sproti zapisovati v dnevnik. Na podlagi pridobljenih izkušenj bolnik lahko napreduje v znanju samovodenja sladkorne bolezni Preberi več o Aplikacija inzulina

Osebna higiena

Nega telesa in oblačenje sta močno odvisna od življenjskega obdobja. Dojenček ali mali otrok sta odvisna od staršev, ali skrbnikov, ki ju umivajo, previjajo in oblačijo.
Otrok in mladostnik že razvijata samostojne želje in navade. Spremembe v aktivnosti mladostnika pogosto povzročajo težave, zato potrebuje pomoč pri izbiri negovalnih sredstev (npr. proti aknam potenjem pod pazduho).
Odrasel človek je ni že oblikoval svoje navade. Uporaba vode, mila, pudra, parfuma, čiste obleke in nakita ni več samo higienska nuja, pač pa služi tudi etičnim vrednotam, pri tem pa se odraža tudi naš odnos do telesa. S togo bolnišnično rutino predpisanega umivanja lahko močno posegamo v osebnost bolnika.
Starejši človek pogosto izgubi motivacijo za skrb lastnega telesa in oblačenje (mogoče zaradi izgube telesnih moči ali preusmeritve prednosti). Ne vidi več madežev na obleki, pozabi si umiti zobe, ali pa se počuti preslabotnega za kopanje. Tako ponovno potrebuje pomoč in podporo. (Verčko Pernat, et. al., Zdravstvena nega 1, str. 86)

Bistvo tega problema je v tem, da starejši človek potrebuje več pozornosti, posvečanja, zanimanja, razlaganja in pomoči pri osebni higieni. Nekateri starejši so zaradi svoje bolezni, oslabelosti, starosti, izgube moči nemočni in ne morejo več skrbeti zase, (osebna higiena, oblačenje, ustna higiena, menjava perila..) tako kot so to počeli v svoji mladosti oz. so delno ali popolno odvisni od nekoga, da jim pri tem pomaga oz. skrbi zanje. Zato jim je pri tem treba pomagati, jih spodbujati, jim večkrat povedati, pokazati, jih opozoriti, vprašati (če so se danes umili, kdaj so nazadnje oprali svoje oblačila..) Po navadi za njih skrbijo svojci, če pa le teh nimajo oz. je bolezen prehuda pa za njih skrbijo zdravstveni delavci v domu starejših občanov ali v bolnišnici. Preberi več o Osebna higiena

Pomen pravilnega označevanja vzorcev – kužnin

Kužnino predstavlja bolnikov material, odvzet z mesta kjer poteka bolezenski proces ali pa je to material, ko z mikrobiološko preiskavo takšnega vzorca posredno dokažemo možnega povzročitelja infekcije v nekem organu, organskem sestavu ali na določenem omejenem delu telesa. Material namenjen za mikrobiološko preiskavo potencialno vedno vsebuje povzročitelje kužnih bolezni zato takšen material na splošno imenujemo kužnina. V danem trenutku poteka infekcije je , ko se odločimo za odvzem kužnine za mikrobiološko preiskavo, vzorec kužnine po pomenu in značilnostih za potek mikrobiološke preiskave, neponovljiv- enkraten. To pomeni, da pri kateremkoli ponovnem odvzemu nikoli ne dobimo vzorca, ki bi bil po pomenu in značilnostih enak predhodnemu. Zato je zelo pomembno, da pri vsakem odvzemu kužnine, poleg specifičnih zahtev za posamezni vzorec upoštevamo nekatere splošne zahteve za odvzem in pošiljanje kužnine za mikrobiolško preiskavo. Glede na zahtevnost oziroma invazivnost postopka kužnino lahko jemlje zdravnik ali medicinska sestra oz. drugo ustrezno usposobljeno zdravstveno osebje. Pri odvzemu se upošteva zakonitosti osebne zaščite (osebna zaščitna oprema), dezinfekcija rok in okolice kjer poteka odvzem.

Preberi več o Pomen pravilnega označevanja vzorcev – kužnin

Spirometrija oz. vitalografija

Spirometrija ali vitalografija je neinvazivna preiskava, ki v osnovi pomeni merjenje zraka in je najpogostejše uporabljena metoda za merjenje in ocenjevanje kapacitete in funkcije pljuč. Norme za rezultate so postavili že pred 150 leti, ko je bila preiskava izumljena. Je zelo pomembna preiskava pri diagnosticiranju in oceni različnih bolezenskih stanj. Z testom spirometrije se najpogosteje odkrivajo astma, alergije in kronično obstruktivne pljučne bolezni (KOPB). Spirometrija se lahko izvaja na različnih napravah, ki so lahko ali električne merijo pa količino izdihanega in vdihanega zraka.

Pri spirometriji merimo forsirano vitalno kapaciteto (FVC), ki pomeni volumen izdihanega zraka po maksimalno dolgem vdihu. Pri izvajanju FVC se obenem meri tudi forsirani izdihani volumen v prvi sekundi (FEV1), ki je volumen zraka, ki ga človek izdihne v prvi sekundi FVC. Razmerje med FEV1 in FVC imenujemo Tiffneaujev indeks, ki je pri zdravem človeku nad 75%, kar pomeni da lahko človek z zdravimi pljuči v prvi sekundi forsiranega izdiha izdihne 3/4 zraka iz pljuč. Te vrednosti se razlikujejo glede na različne faktorje, kot so starost, spol ter telesna višina in teža. Do padca FEV1 pod 75% pride zaradi zoženja respiratornih poti oz. obstukcije, ki povzroči da v prvi sekundi ne moremo izdihniti enake količine zraka kot pri zdravih pljučih. Pri obstrukciji je FEV1 znižan, medtem ko je FVC v veliko primerih v mejah normale. Pogosti bolezni, ki povzročita takšno stanje sta KOPB in astma. Stanje kadar sta znižani obe vrednosti, tako FEV1 kot FVC in je razmerje glede na Tiffneaujev indeks nad 75% se imenuje restrikcija. Do tega pride pri boleznih, ki prizadanejo elastičnost respiratornega sistema (npr. brazgotinjenje pljuč, fibroza pljuč in kifoza). (Skinder Savić, Vrankar, 2014). Poznamo še kobinacijo restrikcijo in obstrukcijo med (restriktivno-obstruktivne motnje), ki se pojavi pri različnih obolenjih pljuč hkrati. Spirometrija ni pomembna le za diagnosticiranje temveč  tudi pri spremljanju bolezni (predvsem KOPB), saj tako ugotavljamo izbolšanje ali poslabšanje bolezni. Preberi več o Spirometrija oz. vitalografija

Vloga medicinske sestre pri merjenju vitalnih funkcij

Vitalne funkcije so: telesna temperatura, krvni tlak, pulz in dihanje.

telesna temperatura pri odraslem človeku niha od 36°C do 37.2°C. običajno jo merimo aksilarno (pod pazduho). Poznamo naslednja odstopanja: HIPOTERMIJA – znižana telesna temperatura, pomeni vrednost stalno pod 36°C in HIPERTERMIJA – zvišana telesna temperatura, vročina, nad 37.2°C.

krvni tlak: Z vsakim utripom srce iztisne kriv žile, da bi oskrbelo tkiva s hranilnimi snovmi in kisikom. Silo s katero pritiska kri na žilno steno, imenujemo krvni tlak. Normalna vrednost je (normotenzija) je 110-140/60-90 mmHg, Poznamo pa naslednja odstopanja: povišan krvni tlak – HIPERTENZIJA 140+/90+ mmHg in znižan krvni tlak – HIPOTENZIJA 110-/60- mmHg.

pulz: je sunek pulznega vala v žilah arterijah. Normalna vrednost je: od 60 do 80udarcev/min. poznamo pa naslednja odstopanja: TAHIKARDIJA – pospešen pulz nad 100udarcev/min in BRADIKARDIJA – upočasnjen pulz pod 60udarcev/min.

dihanje imenujemo izmenjavo plinov v pljučih. Normalna vrednost je od 16 do 18 vdihov/min. poznamo naslednja odstopanja: TAHIPNEJA – pospešeno dihanje, BRADIPNEJA – upočasnjeno dihanje, DISPNEJA – oteženo dihanje, APNEA – prenehanje dihanja. Preberi več o Vloga medicinske sestre pri merjenju vitalnih funkcij

Fantomska bolečina

  1. Bolečina je kompleksna človekova izkušnja, ki vedno močno vpliva na posameznikovo počutje in kakovost življenja. Najpogosteje je to signal, da je s človekovim zdravjem nekaj narobe. Je posledica aktualne ali potencialne poškodbe tkiva. Vpliva na človekovo fizično, psihično in socialno funkcionalnost. Margo McCaffery (1968 cit. Ščavničar, 1977) meni, da je bolečina prisotna kjerkoli in kadarkoli nam posameznik pove, da jo čuti oz. doživlja in je tako močna, kot jo sam ocenjuje (Ščavničar, 2004).

 

Fantomska bolečina je tista bolečina, ki jih ima amputiranec v predelu ekstremitete, katera mu je bila amputirana. Kljub temu, da pacient te ekstremitete nima več, ima včasih občutek, kot da ekstremiteta še obstaja in jo giblje. Najpogosteje se ta občutek pojavi prve dni po amputaciji, postopoma pa pojenjuje. Če bolečine ne izginejo ali se ne stopnjujejo, lahko amputiranca privedejo do resnih depresivnih stanj (Skušek, bl.).

 

Zakaj človek čuti fantomsko bolečino v delu telesa, ki ga ni več, se vedno ni popolnoma raziskano. Najverjetneje naj bi bil vzrok bolečinski spomin nanj in preostale živčne poti (Banič, 1991).

Preberi več o Fantomska bolečina

Elektrokardiografija in zdravstvena nega pacienta pred in po preiskavi

Elektrokardiografija (EKG) je preiskava, ki prikazuje električno delovanje srca. Srčna mišica pri ritmičnem delu proizvaja električne impulze, ki jih  na površini telesa lahko zaznamo z elektrokardiografom. Ti impulzi povzročijo mehansko delovanje srca, za kar skrbita dve posebni živčni gmoti ali vozla. To sta sinoatrijski (SA-vozel) in atrioventrikularni (AV-vozel), ki omogočata normalno bitje srca. Zapis električne dejavnosti srca nam pomaga razlagati delovanje srca, njegove bolezni in okvare. Iz EKG zapisa lahko razberemo tudi frekvenco utripanja srca.

Snemanje elektrokardiograma izvajamo po naročilu zdravnika ob sumu, da gre za motnje srčnega ritma ali koronarno bolezen, za oceno stanja in funkcijske sposobnosti srca po srčnem infarktu, pri pripravi pacienta na operacijo, pri sistematičnih pregledih, za oceno ustreznosti predpisanih zdravil in splošne telesne zmogljivosti, ter za ugotovitev in potrditev smrti. Preberi več o Elektrokardiografija in zdravstvena nega pacienta pred in po preiskavi