Pljučni rak

Vsako leto v Sloveniji odkrijemo tisoč novih bolnikov s pljučnim rakom. Zbolevajo predvsem moški po štiridesetem letu, v zadnjih nekaj letih pa opažamo tudi vse več žensk. Pljučni rak je zločesta (maligna) bolezen celic sapnic (bronhijev). Zanjo je značilno hitra rast malignih celic. Tako nastane tumor, ki maši sapnico in pritiska no okolico. Tumorske celice se širijo v okolico, preraščajo normalna pljuča, s krvjo ter po mezgovnicah  se širijo tudi v oddaljene dele telesa. Veliko teh celic odmre zaradi obrambe telesa, nekaj pa se jih zasidra v oddaljene organe. Tam rastejo naprej: nastanejo novi tumorji, ki jih imenujemo zasevki (metastaze)(Klinika Golnik) .

REŠEVANJE PROBLEMA S PODROČJA ZDRAVSTVENE NEGE

Nastajanje raka v pljučih je počasno in traja več let. Škodljivi vplivi iz okolja povzročijo poškodbe celic sapnic. Najbolj so okvarjena celična jedra in kromosomi, ki uravnavajo celično rast in delitev. Posledica poškodovanih kromosomov je neuravnovešeno, prehitra delitev spremenjenih, malignih celic. Ogroženi so kadilci cigaret
Nastanek rokavih celic spodbudi predvsem dolgoletno kajenje cigaret. Če nekdo preneha kaditi, si postopno, po desetih in več letih, sluznica sapnic povsem opomore in se pogostost pljučnega rak zopet zmanjša in približa pogostosti pri ljudeh, ki nikoli v življenju niso kadili. Preberi več o Pljučni rak

Pljučna embolija

Pljučna embolija (PE) je zapora pljučne arterije, ki je najpogosteje povzročijo strdki. Ti v 95% primerov nastanejo zaradi trombusa ki po krvi potujejo iz globokih ven spodnjih okončin in male medenice. Strdek se zagozdi v križišču ven pljučne arterije ali tam, kjer se premer žile zmanjšata na velikost premera strdka ter delno ali popolno zamaši pljučno arterijo in krvi prepreči pot v pljuča. To povzroči različne bolezenske spremembe, ki ji opazujemo na dihalih in obtočilih. Pljučna embolija (PE) je pogosto stanje in predstavlja tretji najpogostejši vzrok akutnih kardiovaskularnih stanj (za miokardnim infarktom in možgansko kapjo).

Ocenjena incidenca pljučne embolije v ZDA je 65/100.000, kar bi v Sloveniji ustrezalo 1300 primerov letno. Gre za zelo resno stanje. Že pravilno diagnosticirana in zdravljena pljučna embolije ima smrtnost približno 1/12, nediagnosticirana in nezdravljena PE pa ima cca 1/3 smrtnost. Resne so tudi kronične posledice – razvoj pljučne hipertenzije. Ker so simptomi in znaki pljučne embolije nespecifični, je postavitev diagnoze težka. PE je pogosti spregledana, predvsem pri slabo pokretnih ali hospitaliziranih bolnikih in pri bolnikih z več boleznimi. Po drugi strani pa je pogosto tudi dejstvo, da klinični sum na pljučno embolijo po diagnostiki ni potrjen in je vzrok bolnikovih težav drugo bolezensko stanje.

Najpogostejši vzrok PE je globoka venska tromboza (GVT). UZ srca ima mesto pri sumu na obsežno pljučno embolijo, posebej v urgentnih enotah in enotah intenzivne terapije. Klasična pljučna angiografija, ki je bila včasih zlati standard postavitve diagnoze PE, se danes uporablja le v primeru interventne terapije PE – za aspiracijo / fragmentacijo strdkov v primeru centralne – masivne pljučne embolije ob kontraindikaciji za trombolizo. Preberi več o Pljučna embolija

Plazmafereza

Plazmafereza je postopek zbiranja plazme, pri katerem krvodajalcu odvzamemo polno kri, izločimo plazmo in vrnemo krvne celice nazaj v krvni obtok. Krvodajalcu odvzamemo 500 ml plazme. Postopek odvzema plazme traja približno pol ure. Plazmaferezo opravljamo na posebnih računalniško vodenih aparatih. Krvodajalec lahko pride ponovno na odvzem plazme že po dveh tednih. V enem letu lahko krvodajalec da do 15 litrov plazme (ZTM, 2007).

S plazmaferezo zdravimo bolnike z imunsko povzročenimi boleznimi ledvic, ki v kratkem času lahko toliko okvarijo ledvice, da pride do ledvične odpovedi in dialize. Prav tako zdravimo bolnike s prizadetostjo živčevja, ki se kaže v ohromelosti, in ki jih skupaj z nevrologi uspemo spet postaviti na noge. Membranska plazmafereza pomaga bolnikom z odpovedjo jeter preživeti do takrat, ko jim presadijo nova jetra in jim s tem rešijo življenje. Pomembno vlogo ima plazmafereza tudi pri odstranjevanju patološko visoke koncentracije beljakovin, kar moti prekrvavitev možganov z možnimi najhujšimi posledicami, pa tudi pri zdravljenju trdovratne oblike zavračanja presajene ledvice (UKC Ljubljana, 2012). Preberi več o Plazmafereza

Pik ose ali čebele

V našem okolju povzročajo alergijo strupi kožekrilcev, med katere uvrščamo čebele, čmrlje, ose in sršene. Čebele in čmrlji imajo podoben strup, med sabo podobna sta tudi strupa ose in sršena. Samo čebela pusti želo na mestu pika. Piki os in sršenov so pogostejši poleti in jeseni, piki čebel so možni skozi vse leto, celo v toplejših zimskih dneh.

Alergijski pojavi so lahko lokalni ali sistemski. Pri lokalni preobčutljivostni reakciji nastane na mestu pika večja srbeča oteklina, ki lahko vztraja tudi več dni. Koža na prizadetem predelu je običajno pordela. Sistemske preobčutljivostne reakcije razdelimo v lahke in težke. Za lahko sistemsko preobčutljivostno reakcijo je značilna prizadetost kože in podkožja. Pojavi se srbenje, rdečina, koprivnica in oteklina na od pika oddaljenem mestu (npr. na ustnici, veki, ušesu).

Pri težki sistemski preobčutljivostni reakciji so prizadeta dihala in obtočila. Bolnik čuti oteženo dihanje, v prsih mu lahko piska, ima pospešen srčni utrip, postane omotičen, lahko izgubi zavest ali celo doživi anafilaktični šok. Težke sistemske preobčutljivostne reakcije so življenjsko nevarne. Alergijski pojavi se praviloma razvijejo zelo hitro po piku, v nekaj minutah do 1 ure. Preberi več o Pik ose ali čebele

Parkinsonova bolezen

Parkinsonova bolezen je napredujoča degenerativna bolezen osrednjega živčevja, ki prizadene živčne celice, povezane z gibalnim sistemom. Je neozdravljiva. Običajno se pojavi okoli 50 leta starosti, lahko tudi pri mlajših ljudeh, pogostejša pa je pri moških. Bolezen se pojavi že 10 do 30 let preden sploh nastopijo znaki/simptomi.  Značilna je okorelost mišic, tresavica, upočasnjenost kretenj, v posebej težkih primerih postane bolnik negibljiv. Te težave nastanejo zaradi motenj v dopaminskem sistemu. Poškodovani dopaminergični nevroni ne morejo več sproščati dovolj dopamina v možgane kar vpliva na naš gibalni sistem. Zakaj pride do poškodb dopaminergičnih nevronov, znanosti še ni uspelo odkriti. Drugi znaki so tudi motnje govora. Glavna težava pa je, da gre za degenerativno bolezen, ki z leti napreduje, za zdaj medicina zdravi samo znake, bolezni pa še vedno ni kos.

Bolezen je leta 1817 prvi opisal James Parkinson, ki jo je poimenoval tresoča ohromelost. On je bil prvi, ki je postavil glavni cilj, namreč, da je treba najprej odkriti kdo to bolezen ima nato pa je treba čim prej zdraviti znake/simptome s pravimi zdravili. Še do danes nam ni uspelo odkriti označevalca, ki bi lahko napovedal kdo bo zbolel za Parkinsonovo boleznijo kajti, ko zdravnik postavi diagnozo bolezni je polovica škode že narejene. Preberi več o Parkinsonova bolezen

Preprečevanje padcev

Poškodbe so pomemben javno zdravstveni problem.

Padec je vsak dogodek, ko pacient pristane na tleh – pade s postelje, z invalidskega vozička, s sobnega stranišča, v kopalnici, med hojo po hodniku.

Padci pacientov sodijo med kazalnike kakovosti. Da bi zmanjšali število padcev in s tem povečali kakovost obravnave pacientov, je potrebno ugotoviti njihove značilnosti in razmisliti o uvedbi morebitnih dodatnih ukrepov za njihovo preprečevanje. (Vrabič, 2010)

Med možnimi nezgodami, ki starejše najbolj ogrožajo, so padci, in njihova pogostost se s starostjo le še povečuje. Poleg tega prvi padec močno poveča tveganje za ponovne, zato je pomembno, da se prepreči že ta sam.

Tiste, ki so podvrženi visokemu pritisku in vrtoglavicam je potrebno nadzorovati. Najpogostejši vzroki, ki privedejo do padcev so, da starostniki ne upoštevajo danih nasvetov, so neprevidni in neustrezno obuti.

Izražena so tudi mnenja, da sta starostnikova želja po samostojnosti in neodvisnosti eden pogostejših vzrokov padcev. Kljub temu, da namenjajo veliko pozornosti v dobro komunikacijo s starostniki, imajo z večino izmed njih težave, saj se starostniki težko sprijaznijo z odvisnostjo od pomoči. Večinoma naj bi starostniki poznali pripomočke za lažje gibanje, a jih ne uporabljajo dovolj. Raziskave so tudi pokazale, da člani znotraj tima rešujejo problematiko padcev aktivno in kontinuirano, vendar še vedno prihaja do padcev zaradi slabega sodelovanja pacientov. (Prah, 2008)

Preberi več o Preprečevanje padcev

Pravilna namestitev v sedeči voziček

Bolnik mora sedeti v vozičku čim bolj udobno in zravnano ter se mora počutiti varnega. Če ne sedi zravnano, stopimo za voziček, ga objamemo ali primemo za rob hlač in ga potegnemo nazaj (Pernat et. al., 2006)

Pri sedenju na stolu moramo biti pozorni na to, da je teža telesa enakomerno porazdeljena na oba kolka in je glava v srednjem položaju. nogi naj bosta s celim stopalom na podlagi in rahlo narazen (ibid).

Ko želi bolnik samostojno vstati s sedečega vozička ali stola, sklene roki in stopala postavi malo za kolena. Težo telesa prenese naprej in istočasno začne iztegovati kolena in kolke. Če tega ne zmore sam, mu dve osebi pomagata tako, da ga primeta z eno roko pod pazduho, drugo roko podržita v višini dlani, da se nanju bolnik lahko opre, se nagne naprej in vstane (Fink,2011).

Poznamo različne načine namestitve v sedeči voziček ali stol. Preberi več o Pravilna namestitev v sedeči voziček