Oznaka: idš

Žolčni kamni

Žolčni kamni so skupki kristalov v žolčniku ali žolčevodih, ki merijo v premeru od nekaj milimetrov do nekaj centimetrov. Žolčnik je majhna mišičasta vrečka, v kateri se shranjuje žolč, zelenkasto rumena gosta prebavna tekočina, ki jo izdelujejo jetra. Žolč sestavljajo žolčne soli, elektroliti, žolčna barvila, holesterol in druge maščobe. Prek žolčevoda se izliva v dvanajstnik ter tako pomaga prebavljati maščobe in nekatere vitamine. Odgovoren je tudi za odstranjevanje nekaterih odpadnih snovi iz telesa. (Madjar, 2006)

Nastanejo, kadar pride do spremembe sestave in topnosti žolča. Osnovni pogoj je s holesterolom prenasičen žolč. Običajno pride do spremembe v razmerju med vsebnostjo holesterola, žolčnih kislin in fosfolipidov. Glede na prevladujočo sestavino v kamnih jih delimo na holesterolske in pigmentne, ki vsebujejo več bilirubina, v poznem obdobju pa ločimo še trde kalcinirane, v katerish se nahaja veliko kalcija. Najpogostejši so holesterolski kamni. (Kranjc, Pečovnik Balon, 2000)

Večina bolnikov nima težav, pri takih odkrijemo kamne pogosto naključno z ultrazvočno preiskavo trebuha. Najpogostejši in značilen simptom pri izraženih težavah je biliarna kolika, vendar bolečina ni izključno krčevita, ampak je pogosto stalna bolečina v zgornjem delu trebuha in pod desnim rebrnim lokom. Traja 15-30 minut in se lahko širi v desno lopatico. Če bolečina traja, moramo misliti na zaplete kot so holecistitis, holangitis in pankreatitis. Bolečine spremlja slabost in bruhanje, po katerem bolniku ne odleže. Večinoma spremljajo težave še vazomotorični znaki kot so znojenje, hipertenzija, naval krvi v glavo, tresenje… Preberi več o Žolčni kamni

Preprečevanje poškodb in padcev

Padci in poškodbe imajo pri starejših ljudeh pogoste resne posledice; mnogo jih vodi v zmanjšanje opravilnih sposobnosti, hospitalizacijo ali celo v smrt. Ocenjuje se, da je petina starih ljudi, ki so poškodb sprejeti v bolnišnico, po končanem zdravljenju premeščenih iz svojih domov v skrbstvene ustanove.

Daleč največji problem starejših ljudi so padci, saj so vzrok za 45% smrti in 77% sprejemov bolnišnico zaradi poškodb.

Po padcih so najpogostejše poškodbe, zlomi in možganske poškodbe. Med zlomi so najpogostejši zlomi kolkov in zlomi spodnjih okončin. Vzroki za padce so pri manj starih ljudeh zdrsi, spotaknjenje, pri najstarejših pa motnje ravnotežja in vrtoglavica. Padci so običajno rezultat kombinacije različnih dejavnikov. Boljše poznavanje le teh omogoča ustreznejše ukrepanje in preprečevanje ( Skela Savić, 2012) .

Preberi več o Preprečevanje poškodb in padcev

Pregledovanje nog pri sladkornih bolnikih

Diabetična noga je kakršnakoli okužba, razjeda ali uničenje globokih tkiv noge ob spremljajočih nevropatiji in/ali periferni žilni bolezni spodnjih okončin pri bolniku s sladkorno boleznijo. (Vilma Urbančič, Tatjana Lejko, 2011)

Razjeda na nogi in amputacija sodita med najpomembnejše vzroke obolevnosti sladkornih bolnikov in visokih stroškov za njihovo zdravljenje. O primarni preventivi okvare živčevja in ožilja je govora drugod v priporočilih, sekundarna intervencija pri bolnikih z razvijajočimi dejavniki tveganja pa lahko zmanjša breme bolezni in z njo povezanih stroškov tako posamezniku kot celotni družbi.

Infekcije noge opredelimo po teži na osnovi kliničnih in laboratorijskih značilnosti: obseg prizadetega tkiva, zadostnost arterijske prekrvitve, prisotnost sistemske toksičnosti, presnovna neurejenost.  (Vilma Urbančič, Tatjana Lejko, 2011)

Okvare živčevja so pogost zaplet sladkorne bolezni. Diabetična nevropatija je skupen izraz za različne klinične ali subklinične oblike primarnih nevropatij, ki so povezane s sladkorno boleznijo in jim ne moremo določiti drugega vzroka: npr. akutna boleča nevropatija, diabetična amiotrofija.

Diabetična nevropatija pomembno vpliva na povečano obolevnost, oviranost oziroma zmanjšano sodelovanje in kakovost življenja bolnikov s sladkorno boleznijo ter povečano umrljivost.

Preberi več o Pregledovanje nog pri sladkornih bolnikih

Pravilna uporaba zaščitnih rokavic

Rokavice v zdravstveni negi uporabljamo kot zaščito pacienta in zdravstvenega delavca pred prenosom mikroorganizmov. (Elkin, 2007)

Zavedati se moramo, da niso vsake rokavice medicinske rokavice in da so medicinske rokavice pripomoček za osebno zaščito in morajo ustrezati določenim standardom in zahtevam. (Bencik, 2003)

Sterilne rokavice uporabljamo v zdravstveni negi pri izvajanju aseptičnih posegov. Rokavice natikamo na suhe, umite in razkužene roke.

(Teoretične in praktične osnove zdravstvene nege, 2010)

Preberi več o Pravilna uporaba zaščitnih rokavic

Poročanje o neljubem dogodku – neželenem dogodku

Družba od zdravstvene službe in zdravnikov pričakuje varno delo in pošteno obravnavo neugodnih izidov. Luksemburška deklaracija o varnosti bolnika zdravstveno nego opisuje kot tvegano zaradi neželenih dogodkov, ki ne nastanejo zaradi same bolezni, ampak kot posledica zdravljenja, kar pa lahko pripelje do hudih okvar, zapletov, smrti in bolnikovega trpljenja. Znano je, da zdravstvena oskrba nikoli ne bo potekala povsem brez tveganj za pacienta, vendar se moramo zavedati, da veliko število neželenih dogodkov lahko preprečimo le z odkritim priznavanjem in obravnavanjem.

Neželeni dogodek ali varnostni zaplet v bolnišničnem okolju je nenameren in nepričakovani dogodek, ki je ali bi lahko pacientu povzročil škodo ob prejemanju zdravstvene oskrbe in ne nastane zaradi narave pacientove bolezni.

Neželene dogodke v zdravstveni negi je velikokrat težko ločiti, ločeno reševati oziroma preprečevati od neželenih dogodkov v zdravstveni oskrbi pacienta, saj je pojav neželenega dogodka lahko posledica timske obravnave pacienta, ki jo izvajajo številni strokovnjaki v zdravstvu. Neželeni dogodki so dogodki, ki imajo lahko neprijetne ali celo travmatične posledice. Njihova pojavnost predstavlja velik izziv organizacijam v smislu pravočasnega in ustreznega odziva na njihov nastanek ter primerno obravnavo njihovih posledic. Neželeni dogodki v večini primerov povzročijo škodo za pacienta, mu podaljšajo čas bivanja v bolnišnici in povečajo stroške zdravstvene oskrbe.

Cilji sodobne prakse strmijo k povezanemu delu brez odklonov oziroma delu brez neželenih dogodkov. Zaradi incidentov se pacientom podaljša ležalna doba v bolnišnicah, kar ima za posledico večjo izgubo delovnih dni, povečajo se tudi stroški zdravljenja. V raziskavah ugotavljajo, da pacienti, zaradi pojava neželenega dogodka trpijo bolečine, doživljajo psihološke travme, zaradi nezmožnosti za delo in aktivnost, doživljajo neprijetno izkušnjo in izgubljajo zaupanje. Izvajalci zdravstvene nege s svojim vedenjem vplivajo na varnost pacientov in varnost zdravstvene nege. Kot najbolj vpliven faktor opisuje človeške faktorje povezane z usposobljenostjo izvajalcev, navodili za delo in organizacijo dela.

Neželene dogodke se opisujejo v pogosti povezavi z napetostjo, časovno stisko, delovnimi obremenitvami in poškodbami. Preberi več o Poročanje o neljubem dogodku – neželenem dogodku

Ustna nega pri intubiranem pacientu

Ustna nega intubiranega pacienta je pomemben del osebne higiene. Vpliva na zdravstveno stanje pacienta, saj nezadovoljiva ustna nega intubiranega pacienta lahko predstavlja vir okužbe, možnost aspiracije tekočine, razjede zaradi pritiska, poškodbe sluznice in zob, obloge na jeziku ter neprijetenega vonja iz ustne votline. Ustna nega intubiranega pacienta se izvaja po določenem standardu večkrat na dan (Jemec, Petrič, 2009.).

Intubiran pacient je življenjsko ogrožen. Zaradi paranteralnega hranjenja in številnih terapij se spremeni normalna ustna flora, zaradi česar nastanejo patološke spremembe v ustni votlini. Naloga medicinske sestre je, da spremembe dovolj hitro opazi in ustrezno ukrepa (Stele, 2008)

Medicinska sestra mora biti dobro poučena in mora znati dobro opazovati in oceniti posamezne  potrebe pri pacientu, da zna pravilno ukrepati, ko se ti zapleti pojavijo (Jemec, Petrič, 2009.). Preberi več o Ustna nega pri intubiranem pacientu

Pomen merjenja telesne teže pri bolnikih s srčnim popuščanjem

Namen  je  predstaviti pomen nadzora telesne teže pri bolnikih s srčnim popuščanjem in vlogo medicinske sestre pri tem.

Srčno popuščanje lahko opredelimo kot bolezensko stanje, pri katerem okvarjeno srce ne zmore črpati dovolj krvi, da bi zadostilo presnovnim potrebam ostalih organov in tkiv.

Najpogostejši simptomi in znaki srčnega popuščanja so težko dihanje, zmanjšana telesna zmogljivost in zadrževanje tekočine v telesu, kar vodi do zastoja krvi v pljučih in otekanja (Vrtovec, 2011).

Pri popuščanju predvsem desne strani srca nastopijo otekline spodnjih okončin in bolnik navaja napetost v trebuhu zaradi zastoja krvi v jetrih in tekočine v trebuhu (ascites).

Pri popuščanju predvsem leve strani srca se bolnik zadiha pri vedno manjših naporih in ima pogosto napade težkega dihanja sredi noči, ki jih lahko spremlja smrtni strah.

Cilj zdravljenja je preprečevati in odstranjevati težave in znake srčnega popuščanja ter tako zagotoviti kakovostnejše in daljše življenje. Poleg ostalih zdravil za zdravljenje srca taki bolniki dobivajo diuretike – to so zdravila, ki s povečanim izločanjem natrija (soli) in vode skozi ledvice vodijo k večjemu izločanju urina, k znižanju krvnega tlaka in k izplavitvi oteklin. Diuretikov je več vrst. Če jih damo v visokih dnevnih odmerkih, povzročijo več nezaželenih stranskih učinkov, npr. prehud padec krvnega tlaka, izsušitev, padec kalija, porast sladkorja, holesterola, trigliceridov in sečne kisline v krvi. Odmerek diuretika je treba prilagoditi zastoju tekočin, torej odmerek prilagajamo glede na potek bolezni. Preberi več o Pomen merjenja telesne teže pri bolnikih s srčnim popuščanjem