Kategorija: Individualno delo študenta

Protibolečinska obravnava terminalnega onkološkega pacienta

Za terminalnega bolnika štejemo bolnika z rakom, pri katerem je bolezen tako napredovala, da onkološko zdravljenje ni več možno, niti smiselno in pri katerem začnejo odpovedovati življenjsko pomembni organi, zato lahko v kratkem času (nekaj tednov, dni ali ur) pričakujemo smrt.

Bolečina je kompleksna človekova izkušnja, ki vedno močno vpliva na posameznikovo počutje in kakovost življenja. Najpogosteje je to signal, da je s človekovim zdravjem nekaj narobe. Je posledica aktualne ali potencialne poškodbe tkiva. Vpliva na človekovo fizično, psihično in socialno funkcionalnost. Margo McCaffery (1968 cit. Ščavničar, 1977) meni, da je bolečina prisotna kjerkoli in kadarkoli nam posameznik pove, da jo čuti oz. doživlja in je tako močna, kot jo sam ocenjuje. (Ščavničar, 2004).

Skoraj vsi bolniki z rakom imajo več različnih komponent bolečine. Pri nekaterih bolnikih lahko osem desetin jakosti bolečine izvira izključno iz telesnega mehanizma, medtem ko pri drugih enaka jakost bolečine izvira iz strahu, depresije ali zmedenosti. Pri teh je le malo verjetno, da se bo bolečina zmanjšala po opioidih. (Onkološki inštitut Ljubljana, 2008)

Najprimernejši opioidi za uporabo v paliativni oskrbi:

  • oksikodon, mofrin, hidromorfon, fentanil, buprenorfin (našteti nimajo najvišjega mogočega odmerka in ne zmanjšujejo oz. zavirajo delovanja drugih opioidov).

Pri načinu jemanja zdravil ima prednost terapija per os, če pa ta način ni mogoč uporabimo rektalno, transdermalno ali paranteralno obliko. (Onkološki inštitut Ljubljana, 2008)

Preberi več o Protibolečinska obravnava terminalnega onkološkega pacienta

Azbest in azbestoza

Azbest je skupno ime za vrsto naravnih mineralnih vlaken. Odporen je na lužila, kisline in visoko temperaturo. Zaradi teh lastnosti so ga v preteklosti v veliki meri uporabljali v

industriji in gradbeništvu. Znanih je okrog 3000 izdelkov, ki vsebujejo azbest. V industriji so se uporabljali čisti azbest ter materiali, v katerih je bil azbest primešan drugim snovem, ki so delovale kot vezivo za azbestna vlakna.

Glede na strukturo in obliko vlaken se azbest deli v dve skupini, v serpentine in amfibole. Najbolj znan parameter, na podlagi katerega se azbest tudi ocenjuje, je dolžina njegovih vlaken. Čim daljše je vlakno, več je vredno. Azbestni cement je pred leti nadomestil lito železo predvsem zaradi nizke cene in majhne teže ter hitrega in zanesljivega spajanja in trdnosti (Dostopno na: http://www.mf.uni-lj.si/dokumenti/36ad037b0a9f133c8f703bd1596a7413.pdf , 10.4.2013).

Že stari Grki so poznali azbest in opazovali tudi njegove škodljive učinke na zdravje, vendar so nadaljevali z njegovo uporabo (pogrebna oblačila za kralje, oblačila za žrtvovanje, prtički…). Posledice izpostavljenosti azbestu so za zdravje lahko zelo resne. Ne zboli vsak izpostavljeni, če zboli, pa je lahko posledica tudi smrt. Simptomi bolezni, povezanih z azbestom, se pojavijo več (tudi do 40) let po prvi izpostavljenosti. Ko se pojavijo, so neznačilni, podobni drugim boleznim dihal. Preberi več o Azbest in azbestoza

Aplikacija zdravil

Medicinske sestre se z zdravili in njihovo aplikacijo srečujejo vsak dan, zato je zelo  pomembno, da so na tem področju dobro izobražene. Natančna priprava ter varna in ustrezna aplikacija zdravil, sta eni izmed najpomembnejših aktivnosti medicinske sestre. Poznati mora delovanje, stranske učinke in način dajanja zdravil, znati mora spremljati odziv pacienta na zdravila in mu pomagati pri jemanju le-tega. Priprava in dajanje zdravil zahteva od medicinske sestre natančnost, saj mora biti med pripravo zdravila zbrana, pri dajanju pa upoštevati šest pravil in sicer: dati mora predpisano zdravilo, predpisan pravilni odmerek, pravemu bolniku, na predpisan način in ob pravem času, na koncu pa mora še pravilno in pravočasno dokumentirati (Železnik, 2008).

Zdravila so proizvodi, za katere je po znanstveni poti in točno določenem prepisu, dokazano, d ase lahko v določenih količinah in na določen način uporabljajo za ljudi in živali, zato, da bi odkrile, preprečile, zatrle in zdravile bolezni (Humski, 2007).

Preberi več o Aplikacija zdravil

Pnevmotoraks

Pnevmotoraks je prisotnost zraka v plevralnem prostoru. Glede na etiologijo, ga razdelimo v spontani, iatrogeni in travmatski. V nekaterih primerih se zraven pnevmotoraksa lahko pojavi še hemotoraks, to se zgodi, ko pride do poškodb subplevralnih žil pri kolapsu pljuč (Daleay, 2013).

Pnevmotoraks prepoznamo po značilni klinični sliki ali s pomočjo rentgenograma prsnih organov ali drugih slikovnih metod (Sok, 2012).

REŠEVANJE PROBLEMA S PODROČJA ZDRAVSTVENE NEGE

TENZIJSKI PNEVMOTORAKS

Tenzijski oz. drugače imenovani tudi ventilni pnevmotoraks nastane, ko intraplevralni pritisk naraste čez atmosferskega. Ventilni ga imenujemo, ker deluje po principu enosmernega ventila, ko ob vdihu zrak prehaja v plevralni prostor, ob izdihu pa ne prehaja nazaj v atmosfero (Daleay, 2013).

To je življenjsko ogrožajoče stanje, saj zaradi zraka ujetega v plevralnem prostoru le-ta ovira dihanje, pritiska na mediastinalne strukture ter negativno vpliva na kardipulmonarno funkcijo (Daleay, 2013).

PRIMARNI SPONTANI PNEVMOTORAKS

Tako, kot pri tenzijskem pnevmotoraksu, se pri primarnem spontanem pnevmotoraksu začne nabirati zrak v intraplevralnem postoru, le da je vzrok drugačen. Pri primarnem spontanem pnevmotoraksu pride do predrtja subplevralnih bul, ki nastanejo na površini pljuč. Razlog za nastanek subplevralnih žil je verjetno razgradnja elastičnih vlaken, povzročena s kajenjem. Z nastankom zračnih bul nastane alveolarni tlak plinov, ki se širi proti hilusu in povzročijo pnevmomediastinum. Zaradi nastanka pnevmomediastenalnega tlaka nastane ruptura mediastenalne parietalne plevre in pnevmotoraks (Daleay, 2013). Preberi več o Pnevmotoraks

Izvajanje specifične imuno terapije

Specifična imunoterapija (SIT) je desenzibilizacija imunskega sistema, ki poteka s poznanimi alergeni, ki povzročajo hipersenzibilizacijo. Gre za vzročno zdravljenje, kjer v telo vnašamo vedno višje odmerke specifičnega alergena, ki povzroča simptome. Doseči želimo toleranco za določen alergen. SIT zmanjša ali ustavi alergijske simptome, preprečuje poslabšanje alergijskega rinitisa in prehod v astmo, zmanjša ali ustavi porabo zdravil proti alergiji ter preprečuje nastanek novih senzibilizacij (Mušič, 2007).

SIT je edina terapija alergijskega procesa, ki odpravlja vzrok alergijskega dogajanja, saj umiri vzburljivost imunskih celic v telesu na specifični alergen, na primer na cvetni prah trav, dreves, na alergene pršic in na druge alergene. S SIT dosežemo, da organizem alergične osebe postane toleranten na specifični alergen, torej ne odreagira z alergijskimi simptomi, kot so nahod, astma, koprivnica, v okolju s prisotnim konkretnim alergenom.

Za SIT so primerni bolniki, ki jim dokažemo specifičen vzročni alergen kot vzrok simptomov (včasih sta to dva aktualna alergena) in je pri njih izogibanje tem alergenom nemogoče, ker so prisotni v splošnem ali bivalnem okolju ter je alergijski proces tako intenziven, da ga z običajnimi protialergijskimi zdravili ne moremo umiriti. SIT s sodobnimi pripravki pelodov in pršic izvajamo pri otrocih nad pet let starosti, mladostnikih in odraslih, ki imajo alergijski rinitis s konjunktivitisom ali brez (alergijski nahod in vnete oči), lahko tudi blago astmo. Indikacijo za SIT poda specialist alergolog. Prav posebno je še področje SIT proti strupom v pikih čebel, os, sršenov. Doseženi učinki SIT trajajo še vrsto let po končanem postopku (Mušič, 2006)

 

Preberi več o Izvajanje specifične imuno terapije

Vloga medicinske sestre pri zdravstveni vzgoji pacienta, ki prejema antikoagulantno terapijo

Staranje prebivalstva je povezano z večjo pojavnostjo kroničnih bolezni, predvsem srčno-žilnih in z večjim tveganjem za trombembolitične dogodke (Jošt et. al, 2011).

Antikoagulacijsko zdravljenje se uporablja za preprečevanje trombembolitičnih dogodkov, povzročenih s strdki, kot so na primer: globoka venska tromboza, pljučna embolija, tromboza pri pacientih z atrijsko fibrilacijo ali umetnimi srčnimi zaklopkami (Lokar in Lokar, 2012).

Antikoagulacijska zdravila preprečujejo nastajanje strdkov v žilah in v srcu. Za dolgotrajno antikoagulacijsko zdravljenje uporabljamo kumarine, ki so v obliki tablet (Jošt et. al, 2011).

Preberi več o Vloga medicinske sestre pri zdravstveni vzgoji pacienta, ki prejema antikoagulantno terapijo

Arterijska hipertenzija – povišan krvni tlak

Arterijska hipertenzija ali povišan krvni tlak je najpogostejše srčno-žilno bolezensko stanje, za katerim boleha 1,5 miljarde ljudi po vsem svetu in nenehno škodi pomembnim organom ali organskim sistemom (Accetto in Salobir, 2009).

Na zvišan krvni tlak se posumi, kadar je pri pacientu izmerjen krvni tlak višji od 140/90 mmHg. Pacienta se na kontrolno merjenje krvnega tlaka naroči vsaj še 2x, priporočljivo je, da takrat krvni tlak izmeri tudi medicinska sestra. Nato zdravnik določi stopnjo arterijske hipertenzije. Zvišan krvni tlak ni problem, ki bi ga samo zdravili in nato ignorirali. Je stanje, ki ga moramo nadzirati celo življenje. Z večanjem krvnega tlaka se veča, tudi tveganje za srčno-žilne bolezni. Arterijska hipertenzija je med najpogostejšimi dejavniki tveganja za srčni infarkt skupaj z hiperholerestomijo, kajenjem in sladkorno boleznijo (Bulc, 2011).

KAJ JE KRVNI TLAK

Arterijski krvni tlak je pritisk krvni na stene arterij v času sistole in sistole. Z merjenjem ugotovimo višino krvnega tlaka v srednje velikih arterijah. Na višino krvnega tlaka vplivajo: potisna sila srca, hitrost utripanja srca, širina krvnih žil, količina in viskoznost krvi. Za pravilno delovanje potrebujejo vsa tkiva in organi v našem telesu neprestano oskrbo s kisikom in ostalimi hranljivimi snovi. Vse to jim dostavi kri, ko jo srce črpa po zapleteni mreži ven in arterij. Pri tem je zelo pomemben tlak, pod katerim potuje kri skozi žile (Brverer, 2010). V hemodinamskem smislu je krvni tlak odvisen od perifernega upora v arterijah in minutnega volumna srca (Bulc, 2011). Preberi več o Arterijska hipertenzija – povišan krvni tlak