Kategorija: Individualno delo študenta

Aplikacija kisika

Dihanje opredelimo kot procese, ki so udeleženi pri izmenjavi respiracijskih plinov, kisika in ogljikovega dioksida, med okoljem in organizmom (Kadivec, 2009).

Kisik je kemični element v periodnem sistemu elementov, nevnetljivi plin brez barve in vonja. Za zdravstvene namene uporabljamo kisik v plinskem ali tekočem stanju in je prisoten v vseh živih in neživih bitjih (Ivanuša, 2008).

V bolnišnicah uporabljamo kisik v plinskem stanju in ga dovajamo po stenskih napeljavah v bolniške sobe, kjer se s pomočjo pretočnega merilnika aplicira posameznemu pacient. Kisik hranimo tudi v večjih ali manjših jeklenkah (kot plin) pod določenim tlakom. Reducirni ventil zmanjša tlak iz jeklenke na 500kPa. Jeklenka ima dva manometra: enega za merjenje tlaka v jeklenki in reducirni ventil za znižanje tlaka pri pacientu (Kadivec, 2009)

Nepravilno ravnanje s kisikom lahko povzroči eksplozijo in požar. Upoštevati moramo pravila za ravnanje s kisikom, ne smemo uporabljati aparatur, ki dajejo iskre, ne bencina, alkohola, olja, mazil, ker so v stiku s kisikom pod visokim pritiskom eksplozivni (Klasinc, 2007). Preberi več o Aplikacija kisika

Urgentna endotrahealna intubacija

Odločitev, kdaj intubirati pacienta, je odvisna od klinične ocene pacienta. Zastavimo si tri vprašanja:

–          ALI JE ZMOŽEN SAM VZDRŽEVATI IN ZAŠČITITI DIHALNO POT?

–          ALI STA VENTILACIJA IN OKSIGENACIJA BOLNIKA ZADOSTNI?

–          KAKŠEN KLINIČNI POTEK PRIČAKUJEMO?

 

Globoko nezavesten bolnik zaradi ohlapnosti jezika in žrelnih struktur ne more vzdrževati proste dihalne poti. Zaradi ugaslih žrelnih refleksov nima zaščitene dihalne poti pred aspiracijo želodčne vsebine in drugih tujkov v ustni, nosni votlini in žrelu. (Walls, 2000)

Bolnika z nezadostno ventilacijo ali nezadostno oksigenacijo (saturacijo pod 90%) kljub dodanemu 100% kisiku, je potrebno intubirati. Takrat bomo bolnika intubirali zato, da ga bomo zadostno oksigenirali. Primer za to predstavlja npr. bolnik v astmatičnem statusu ali pljučnem edemu, ki lahko normalno vzdržuje prosto dihalno pot, njegova ventilacija pa ni zadostna zaradi izčrpanosti in utrujenosti dihalnih mišic. (Walls, 2000)

Obstaja pa tudi skupina bolnikov, pri katerih  je zaenkrat dihalna pot prosta in ventilacija in oksigenaicja nista zadostni, pa vendarle bo potrebna intubacija zaradi sprememb v anatomskih ali fizioloških razmerah, do katerih bo prišlo v kliničnem poteku. Primer je bolnik z ostro poškodbo vratu in nastajajočim hematomom na vratu ali opečenec z inhalacijsko poškodbo dihal, pri katerem bo kmalu prišlo do razvoja edema in zapore zgornjih dihal. Podobno velja tudi npr. za politravamtiziranega poškodovanca s hipotenzijo, zlomom reber obojestransko, občutljivim trebuhom, zlomom medenice in stegnenice in lažjo poškodbo glave. Pri takem pacientu je intubacija indicirana zaradi diagnostičnih (CT) terapevtskih ukrepov in transporta bolnika. Z umetno ventilacijo mu odvzamemo dihalno delo, ki v takem stanju (šok) predstavlja veliko breme za bolnika. (Walls, 2000) Preberi več o Urgentna endotrahealna intubacija

Motnje osebne higiene, oblačenja in slačenja pri demenci

MOTNJE OSEBNE HIGIENE, OBLAČENJA IN SLAČENJA

Kažejo se že zelo zgodaj. Varovanci posebaj odklanjajo kopanje in umivanje las. Potrebno je veliko potrpežljivosti, pogovora, vztrajnosti in dobre volje, nikol ne uporabljamo prisile. Upoštevamo želje varovanca in se prilagodimo njegovim navadam, dovolimo kompromise, zagotovimo intimnost. Omogočimo, da se umije sam, čeprav nekoliko površno, ne iščemo napak. Pomagamo varovancu, ga vzpodbujamo, saj negovanost zboljša počutje varovanca. (Majerle, 2000)

Velik problem je ustna higiena.

Uporabimo isti pristop, ne silimo, poizkusimo ponovno čez nekaj časa. Varovanec pogosto odlaga, izgublja zobno protezo, saj ne razume čemu služi. Večkrat preverimo, če mu še ustreza. (Majerle, 2000)

Težave pri oblačenju, slačenju

Varovancvu pomagamo, ga vzpodbujamo pri pravilni izbiri oblačil, obuval. Vodimo in učimo ga šele, kadar je njegov način oblačenja časovno in estetsko neprimeren. Upoštevamo intimnost, želje, posebno pozorni smo takrat, ko je varovanec nemiren in se slači. (Majerle, 2000)

Neprimerno oblačenje se pri demenci lahko pojavi že zgodaj. Pacient zamenja posamezne dele oblačil, obutve, obleče se neprimerno glede na letni čas in priložnost. Preberi več o Motnje osebne higiene, oblačenja in slačenja pri demenci

Na kratko o demenci

Demenca je poznana že vsaj 2000 let in prav tako težave, ki jih prenaša. To je razvidno že iz opisa rimskega satirika. Demenca je skupek bolezenskih znakov, ki vključuje motnje mnogih višjih možganskih funkcij, kot so: spomin, mišljenje, orientacija, razumevanje, računanje, sposobnost učenja, sposobnost besednega izražanja ali presoje. Motnje so toliko izražene, da bistveno motijo delovno ali socialno uspešnost.

Med tistimi, ki so starejši od 65 let, ima vsak 20. Do 70. Zaradi demence že težave. S staranjem se pogostost demenc še povečuje, tako da ima vsak peti starejši od 80 let demenco. Več kot sto različnih bolezenskih procesov lahko povzroči nepopravljive strukturne spremembe v možganih, zaradi katerih se razvije demenca. Pri približno eni desetini tistih, ki jih prizadene demenca, lahko zdravimo bolezenske procese, ki jo povzročajo. Preberi več o Na kratko o demenci

Komunikacija s pacientom

Komunikacija odraža človekov odnos do samega sebe in sveta, ki ga obdaja. Je medij, prek katerega se ta odnos razvija in dopolnjuje, ljudje pa drug ob drugem rastemo, se spoznavamo in živimo kot zdrave osebnosti. V vse to pa morajo biti vpleteni zdravi medosebni odnosi, ki nam dajejo moč v osebnem in poklicnem življenju.

Komunikacija je proces, v katerem vsi udeleženci sprejemajo, pošiljajo in interpretirajo sporočila, ki so povezana z določenim pomenom. Komunikacija v zdravstveni negi z razvojem stroke in uveljavljanjem sodobnih metod dela, ki aktivno vključuje pacienta, postaja vse bolj aktualna. Delo z pacientom in ne za pacienta je povezano s stalno komunikacijo. Komunikacija medicinske sestre z pacientom in terapevtski odnos sta osnova za kvalitetno zdravstveno nego pacienta. Medicinska sestra se mora zavedati, da komunikacija ni spontan, ”že naučen proces”, ampak tudi terapevtska spretnost, ki se jo je potrebno učiti in tudi naučiti. Znati komunicirati pomeni prilagoditi svojo komunikacijo konkretnemu pacientu, konkretnemu cilju. Vse to seveda v kontekstu etičnih načel.

Pogoji za komunikacijo: perceptivne sposobnosti  (videti, slišati, otipati, vonjati); točno zaznavanje drugih ljudi in situacij, kognitivne sposobnosti (zmožnost točnega presojanja, spoznanje, razum), vedenjske sposobnosti (vedeti kaj reči in narediti v dani situaciji – intuitivnost), emocionalne sposobnosti (ustrezno čustveno izražanje in odzivanje, empatija).

Osnove medosebne komunikacije so da poznamo in razumemo sebe (intrapersonalna komunikacija), da poznamo in razumemo sogovornika (izkustveno polje) in da ljudi spoštujemo (ljubezen, skrb, odgovornost).


 Preberi več o Komunikacija s pacientom

Zdravstvena nega pacienta s povišano telesno temperaturo – prehranjevanje in pitje

Telesna temperatura je eden vitalnih znakov. Je izmerno toplotno stanje telesa, ki ga izražamo v stopinjah, na našem področju stopinjah Celzija (oC).

Povišana telesna temperatura je eden najpogostejših vzrokov za obisk pri zdravniku. Vročina je vsaka telesna temperatura višja od 37,2oC (merjena v podpazduhi).

 

Povišano telesno temperaturo delimo na:

subfebrilno temperaturo (od 37 oC do 37,8 oC),
zmerno vročino ( od 37,9 oC do 38,4 oC),
visoko vročino (od 38,5 oC do 40 oC) in
zelo visoko vročino (več kot 40 oC).
Vročina lahko narašča hitro ali počasi ter  pomeni fiziološko obrambno reakcijo organizma. Ni bolezen, je znak bolezenskega procesa. Nastopi pri infekciji, pri uničenju krvnih telesc ali ob vstopu tujih beljakovin v telo. Na dvig telesne temperature lahko vplivajo tudi psihična stanja. Dostopno na: https://www.zdravstvena.info/vsznj/temparatura-in-standardi-v-zdravstveni-negi/ (11. 11. 2013)

Preberi več o Zdravstvena nega pacienta s povišano telesno temperaturo – prehranjevanje in pitje

Zapleti pri aspiraciji pri bolniku s traheostomo

Zaradi gensko prirojenih napak in/ali zaradi fizičnih poškodb pri odraščanju, lahko pride do sprememb v anatomiji in fiziologiji v ustih in žrelu. Bistveno za takšne motnje je, da se pojavijo počasi ali naenkrat. Slabša zapora dihalnih poti omogoča pogostejše zatekanje hrane in tekočine v sapnik in pljuča. Bolnikom se pogosto zaleti tekočina, kar privede do kašlja in nabiranja veliko sluzi.

Pri osebah s takšnimi motnjami, bodisi zaradi te ali one bolezni, je vedno nevarnost aspiracije zaradi oslabljenega ali celo ugaslega požiralnega refleksa in utegne zaradi tega priti do zadušitve. (Mlakar N.,).

Bolniki sami nimajo občutka, če se jim karkoli ustavi v žrelu, zato naj bo aspirator vedno pripravljen v neposredni bližini. Pri teh bolnikih je tudi močno povečana sekrecija. Aspiriramo po potrebi, večkrat na dan, tudi pred hranjenjem. Pri aspiraciji moramo paziti, da aspiriramo dovolj globoko, da očistimo vso sluz in sekrete, ki se nabirajo v ustih in žrelu. Pazimo, da bolnika pri aspiraciji ne ranimo in, da posega ne opravljamo, če je za bolnika preveč neprijetno. Aspiracijo potem raje ponovimo čez nekaj časa

(Mlakar.,).

 

Stoma je umetno napravljena odprtina na koži, ki je poimenovana po organu iz katerega izhaja. Za bolnika, ki ima stomo, je ta psihično in fizično breme. Dihalno stomo (traheostomo) naredijo na vratu. Vzroki za potrebo po tej stomi so lahko ovire ali zapore v zgornjih dihalnih poteh, daljša umetna ventilacija, boljša toaleta dihalnih poti, tumorji ali infekcije. Preberi več o Zapleti pri aspiraciji pri bolniku s traheostomo