Driska (diareja) je pogost bolezenski znak, ki bolnika privede k zdravniku.
Driska je znak, ki ga opredeljujejo:
– povečano število iztrebljanj (več kot 3 tekoča iztrebljanja v 24 urah),
– večja količina (več kot 300 g),
– spremenjena sestava iztrebkov (vodeni, tekoči, neoblikovani, z vsebnostjo
slabše prebavljene hrane, z večjo vsebnostjo vode, sluzi, krvi),
– spremljajoči znaki (slabost, bruhanje in krči v trebuhu).
Dojenje je biološki proces, ki preraste v fiziološki in psihološki preplet, objem med materjo in otrokom takoj po rojstvu. Novorojenček se takoj podoji in s tem dobi kolostrum oz. mlezivo, ki je visoko hranljivo prvo žensko mleko, ki poskrbi za imunizacijsko zaščito. Novorojenčki imajo osnovni sesalni in požiralni refleks, ki jim pomaga pri učenju dojenja. Dojenje takoj po porodu pospeši odluščenje posteljice (placente) in k hitrejši vrnitvi maternice v pred nosečniško stanje (Mlinar, b.l.).
Čeprav je dojenje naravno, mnoge matere ugotovijo, da nimajo več instinkta zanj. Dojenje je družbeno vedenje – učimo se ga na svojih napakah in od ljudi okoli sebe. Žal mnogo žensk danes enostavno nima več možnosti naučiti se, kako dojiti. V kulturah, kjer je skupno bivanje in dojenje pravilo in je lepo sprejeto, imajo ženske mnogo priložnosti videti sorodnice, sestre ali matere, kako dojijo. V naši, t. i. zahodni razviti družbi pa se marsikatera ženska prvič sreča z dojenjem šele, ko rodi svojega prvega otroka. Znanje dojenja se je izgubilo tako v individualnih družinah kot v celotnih kulturah (ne vseh). Splošno sprejete so postale tehnike, primerne le za otroke, hranjene po steklenički; npr. hranjenje po točno določenem urniku, časovna omejitev hranjenj. Dojenje zahteva povsem drugačne tehnike, kajti prav ne omejevanje frekvence in števila podojev so ključ do uspešnega dojenja (Mlinar, b.l.). Preberi več o Težave pri dojenju
Seč ali urin (latinsko urina) je tekočina, ki jo izločajo ledvice preko sečnih poti. Seč iz ledvic odteka v sečni meh (pielon), nadalje v sečevod, sečni mehur in po sečnici zapusti telo. Nastajanje seča je pomemben fiziološki proces, ki uravnava količino in sestavo telesnih tekočin ter omogoča izločevanje številnih presnovkov iz telesa.
Človeški seč je običajno rumenkasta tekočina. Številne bolezni se odražajo na videzu, količini in sestavi seča, zato je analiza seča pomembna diagnostična metoda.
Naravno izločanje seča imenujemo mokrenje oziroma uriniranje.
Seč nastaja v ledvicah pri filtraciji krvne plazme iz glomerulnih kapilar v Bowmanovo kapsulo, ki poteka v ledvičnih telescih; pri tem nastane primarni seč ali ultrafiltrat. Filtrirati se v normalnih razmerah more le voda in molekule s polmerom manjšim od 4,4 nanometra (le ioni in manjše beljakovinske molekule). Primarni seč odteka nato v ledvične cevke (tubule) nefrona. V primarnem seču so prisotne tudi snovi, ki so za telo pomembne in ni smotrno, da bi se izločile (na primer glukoza, aminokisline in elektroliti). Odrasel človek dnevno proizvede okoli 180 litrov primarnega seča, izloči pa ga le okoli 1,5 litra; velika večina primarnega seča se reabsorbira. Preberi več o Diureza
Sladkorni bolniki vedo, da morajo veliko pozornosti nameniti svojim nogam.
KAJ POMENI IZRAZ »DIABETIČNA NOGA«?
Šibka točka vsakega sladkornega bolnika so noge, ki so vsakodnevno izpostavljene različnim dejavnikom. Na nogah ni videti nobenih vidnih sprememb, zato bolniki niso pozorni na spremembe občutenja bolečine in temperature, ki se pojavijo. Noge in stopala diabetikov potrebujejo veliko skrb in pozornost, saj neozdravljivi zapleti sladkorne bolezni, kot so okvare živcev na okončinah, slabša prekrvavitev in slabša sposobnost celjenja poškodb, v skrajnem primeru privedejo do izgube dela in cele okončine.
Z izrazom »diabetična noga« opisujemo skupino sindromov, pri katerih okvara živčnega sistema, slaba prekrvavitev in poškodbe z okužbo povzročijo razkroj tkiva in razjede na nogah. Temu lahko sledi gangrena in izguba okončine, ki sta zelo huda zapleta sladkorne bolezni.
Hude zaplete (gangrena in izguba okončine) sladkorne bolezni lahko preprečimo z zgodnjim odkrivanjem diabetične noge in z ustrezno nego ter pregledovanjem stopal in nog. Preberi več o Diabetična noga
Depo terapijo uporabljamo pri pacientih, ki trpijo za psihotičnimi motnjami. Zdravilo in dozo predpisuje zdravnik individualno pacientu. Depo oblike nevroleptikov sintetizirajo kemiki tako, da neko protipsihotično substanco spremenijo v spojino, ki po injiciranju le polagoma sprošča aktivno snov. Na ta način je ena sama injekcija nekakšno skladišče ali depo, ki zadošča bolniku nekaj dni ali nekaj tednov. Verjetno ima ta način zdravljenja v psihiatriji veliko bodočnost. Že po sedanjih izkušnjah z redkimi tovrstnimi preparati je vtis zelo ugoden in že si želimo večjo izbiro depo nevroleptikov, ki bi jih lahko aplicirali v še daljših časovnih presledkih, npr. enkrat letno.
Ob nepravilni aplikaciji lahko pacientu povzročimo veliko škode (povzročimo lahko življenje ogrožajoča stanja ali pa zdravilo ne učinkuje).
Cilj zdravstvene nege je zagotoviti pravilno in varno aplikacijo zdravila, da slednje lahko doseže maksimalni efekt.
PRAKTIČNI VIDIKI APLIKACIJE DEPO TERAPIJE Preberi več o Varnost pacienta pri depo terapiji
Demenca je bolezen, ki je poznana že nekaj tisočetji. Težave lahko začne povzročati že pri starosti 65. let, nato pa se stopnja incidence z leti zelo povišuje. Demenca je bolezen, ki prizadane enakomerno celotne možgane. Za bolezen poznamo več vzrokov:
– Alzheimerjevo bolezen (najpogostejši vzrok)
– Demence, ki so posledica motenj prekrvavitve možganov (npr. kapi).
– Demenca zaradi motenj delovanja žlez z notranjim izločanjem, možganskih poškodb, nekaterih novotvorb in okužb.
Demenco lahko prepoznamo po razdražljivosti, depresivnem razpoloženju, težavah s spominom in izgubi interesov. Znaki in simptomi pa so lahko tudi zavajujoči, saj se podobni pojavljajo tudi pri nekaterih drugih telesnih, predvsem pa duševnih boleznih.
Za ozdravljenje demence trenutno še ni znanih zdravil, olajšujemo lahko le nekatere simptome bolezni, pri nekaterih vrstah demence pa lahko tudi začasno preprečimo poslabšanje. Bolezen pa s časom vseeno napreduje. Takrat bolnik vsakodnevne aktivnosti sicer upravlja uspešno, zahtevnejše naloge pa mu predstavljajo večji problem. Preberi več o Varovanec z demenco v družini
Težave lahko začne povzročati že pri starosti 65. let, nato pa se stopnja incidence z leti zelo povišuje. Demenca je bolezen, ki prizadane enakomerno celotne možgane. Za bolezen poznamo več vzrokov:
– Alzheimerjevo bolezen (najpogostejši vzrok)
– Demence, ki so posledica motenj prekrvavitve možganov (npr. kapi).
– Demenca zaradi motenj delovanja žlez z notranjim izločanjem, možganskih poškodb, nekaterih novotvorb in okužb.
Demenco lahko prepoznamo po razdražljivosti, depresivnem razpoloženju, težavah s spominom in izgubi interesov.
Za ozdravljenje demence trenutno še ni znanih zdravil, olajšujemo lahko le nekatere simptome bolezni, pri nekaterih vrstah demence pa lahko tudi začasno preprečimo poslabšanje. Bolezen pa s časom vseeno napreduje. Takrat bolnik vsakodnevne aktivnosti sicer upravlja uspešno, zahtevnejše naloge pa mu predstavljajo večji problem. Preberi več o Demenca in inhalacijska terapija