Kategorija: Individualno delo študenta

Psihotropna zdravila in stranski učinki

SKUPINA ZDRAVIL
STRANSKI UČINKI
NEVROLEPTIKI (antipsihotiki)
Nizek tlak, pospešen pulz, zaspanost, vrtoglavica, težave z odvajanjem, slabost, bruhanje, povečan tek, povečano izločanje sline, potenje, motnje vida, motnje gibalnega sistema, božjastni napadi, drugi nevrološki znaki, psihične motnje, levkopenija, motnje endokrinih žlez, drugi zapleti.
ANTIDEPRESIVI
Motnje srčnega ritma, nizek tlak, visok tlak, suha sluznica ust in nosu, motnje delovanja mišic sfinktrov, tremor, bruhanje, zaspanost, motnje potence, epileptični napadi, delirij in drugo.
ANKSIOLITIKI
Omotica, utrujenost, bruhanje, slabost, razdražljivost, oslabitev mišične moči, glavobol, zasvojenost in drugo.
SEDATIVI
Utrujenost, zmedenost, zaspanost, vrtoglavica, motnje vida, potenje, nizek tlak in drugo.
NOOTROPIKI
Bruhanje, prebavne motnje, izguba teka, kožni izpuščaj, srbenje, rdečica kože, motnje vida, nizek tlak in drugo.
ZDRAVILA ZA ZDRAVLJENJE BIPOLARNE MOTNJE (stabilizatorji razpoloženja)
Tremor, potenje, žeja, poliurija, diareja, povečana telesna teža, alergične reakcije, akne, edemi kože, zmanjšana potenca in drugo.

Delitev psihotropnih zdravil in stranski učinki (Kobentar, 1999)

Komplikacije pri hemodializi

Hemodializa je eden od načinov nadomestnega zdravljenja končne ledvične odpovedi. V kemiji je dializa ločevanje raztopljenih delcev po velikosti z difuzijo skozi polprepustno membrano. V klinični medicini pomeni hemodializa odstranjevanje nezaželenih snovi iztelesnih tekočin, ter dodajanje želenih snovi z difuzijo skozi polprepustno membrano hemodializatorja. Hemodializa lahko nadomesti izločevalno funkcijo ledvic, vzdržuje ravnotežje vode, elektrolitov, ter uravnava acidobazno ravnotežje. Hemodializa predstavlja prvi uspešen poskus nadomestitve vitalne funkcije organa (Prislan, 2009).

Reševanje problema s področja ZN

Nadomestno zdravljenje z dializo zaradi različnih dejavnikov predstavlja tveganje za nastanek in hujši potek infekcij (invazivni diagnostično terapevtski posegi, žilni pristopi, teža bolezni), kar pomembno vpliva na kakovost zdravljenja in pacientovega življenja. Najpogostejše mesto okužbe pacienta na kronični dializi je žilni pristop. Nevarnost okužbe je močno povezana z vrsto žilnega pristopa. Raziskava, opravljena v Združenih državah Amerike, je pokazala, da so infekcije drugi najpogostejši vzrok smrti med pacienti s kronično odpovedjo ledvic (takoj za kardiovaskularnimi boleznimi). V povprečju so bile ugotovljene 4,2 infekcije na 1000 opravljenih dializ. Večina infekcij je povezanih z žilnimi pristopi. Te infekcije najpogosteje privedejo do hospitalizacij, težkih zapletov in celo smrti. Klinično je dokazano, da je med vsemi žilnimi pristopi najvarnejša pred infekcijami nativna fistula. Pri sintetični premostitvi je ta nevarnost nekoliko večja. Najbolj so ogroženi pacienti, ki imajo vstavljen centralni venski kateter (Oštir, Šušteršič, 2005). Preberi več o Komplikacije pri hemodializi

Priprava pacienta na enkratno katetrizacijo

Katetrizacija je aseptično uvajanje urinskega katetra skozi uretro v sečni mehur. Prav tako je za bolnike to invaziven poseg. Urinska se uporablja pri zastoju urina, odvzemu vzorca urina, za različne preiskave ali za aplikacijo intravezikalne terapije.

Poznamo enkratno, stalno ali intermitentno katetrizacijo. Enkratna se uporablja pri nekaterih večjih operacijah, po operacijah, kadar pride do zapore seča ali nenadni zapori seča pri moškem ali pri ženski (Ivanuša, Železnik. 2008).

Izbira vrste katetrizacije je odvisna od medicinske indikacije in predvidenega trajanja katetrizacije (Justinek, 2012).

Katetrizacijo vedno odredi zdravnik. Katetrizacija pri moškem je poseg, ki ga opravlja zdravnik (medicinska sestra mu pri tem asistira), katetrizacija ženske pa je poseg, ki ga izvaja diplomirana medicinska sestra (Maze el al., 2012).

Preberi več o Priprava pacienta na enkratno katetrizacijo

Zdravstvena nega pri pacientu s KOPB

KOPB je boleznsko stanje za katero je značilen zmanjšan pretok zraka v pljučih, ki ni popolnoma reverzibilen. Zmanjšen pretok zraka napreduje in je povezan z vnetnim odgovorom pljuč na škodljive delce in pline.

Za bolezen je značilno oženje in propadanje bronhialnega sistema in pljučnih mešičkov. Zapora dihal počasi napreduje in ni nikoli docela odpravljena. Posledično pride do motenj v izmenjavi plinov. Govorimo o KOPB, kamor sodita Kronični bronhitis in prenapihnjenost pljuč – Emfizem.

Zapora dihal nastopa počasi in se pri pacientu kaže najprej s težko sapo ob naporu, na koncu pa pacient čuti težko dihanje že med hranjenjem. Cigaretni dim je dokazano najpomembnejši dejavnik dejavnik tveganja za nastanek KOPB. Boleznski znaki se pa pojavijo po 20 do 30 letih kajenja škatlice cigaret dnevno. Ne vemo zakaj zbolijo le nekateri kadilci, drugi pa lahko kadijo celo življenje ne da bi razvili KOPB.

Več pacientov je trenutno moških.

Preberi več o Zdravstvena nega pri pacientu s KOPB

Razlika med spirometrijo in PEF-om

Spirometrija je temeljna, neinvazivna funkcijska preiskava pljučne funkcije. Preiskava omogoča zgodnje odkrivanje obstruktivnih in restriktivnih motenj dihanja. Z njo lahko izmerimo volumne vdihanega ali izdihanega zraka in pretoka zraka med vdihom ali izdihom. Pri spirometriji največji poudarek dajemo izmeri vitalne kapacitete, ki predstavlja ves zrak, ki ga po predhodnem maksimalnem vdihu lahko izdahnemo iz pljuč. Najvažnejši med pretoki pa je pretok zraka v prvi sekundi izdiha – FEV1, ki nam pove količino zraka, ki ga je oseba v prvi sekundi izdiha sposobna izdahniti po predhodnem maksimalnem vdihu. Indikacije za spirometrijo so: odkrivanje pljučnih bolezni, določitev teže pljučnih bolezni, merjenje vpliva dejavnikov iz okolja, določitev učinkov posegov in zdravil in določitev telesne okvare in invalidnosti. (J. Tršan, 2009)

PEF – meter je najstarejši merilec največjega pretoka zraka pri ustih. Že v antićnih časih so ugotavljali moč izdiha s tem, kakšna je razdalja, na kateri se še lahko upihne gorečo svečo. Danes imamo namesto sveče majhen, priročen aparat, ki nam v enotah pretoka (l/min) pokaže, kakšen je največji pretok. Meritev pretoka v toku izdiha je še vedno eden ključnih podatkov o poteku bolezni in mora biti osnova za spremljanje in uspešno zdravljenje pacientov z astmo. (M. Fležar, 2004)

Reševanje problema s področja ZN

Obstrukcija je pojem, ki nam pove, da obstaja določena ovira zaradi katere pacient nemore normalno napraviti forsiranega izdiha. Ta pojav lahko pacienti zelo enostavno in natančno merijo doma na PEF-u. Pacienti, ki imajo astmo morajo uporabljati PEF, ker s tem lahko sami opazujejo, nadzorujejo in vodijo svojo bolezen. Pacient mora stoje napraviti 3 maksimalne izdihe zraka v PEF in najboljši rezultat vpisati v dnevnik, ki ga odda svojemu zdravniku na kontroli. Zmanjšanje parametra FEV1 tudi kaže na obstrukcijo, vendat tega nemore pacient opravljati doma. Zato potrebujemo spirometer, napravo, ki nam izačuna rezmerja med FEV1 in FVC, to je t.i. Tiffeneaujev index, ki vrednost pretoka primerja s celotnim izdihanim volumnom. Preberi več o Razlika med spirometrijo in PEF-om

Odvzem venske krvi

Krvne preiskave so najbolj pogost diagnostični pripomoček za ugotavljanje in ocenjevanje bolnikovega zdravstvenega stanja. Preiskave krvi nam dajejo podatke o metabolizmu, oksigenacijskih procesih prehranjenosti, odpornosti organizma ter njegovi biokemični in hematološki podobi. S temi podatki se lahko odzovemo z ustrezno terapijo. Medicinska sestra mora imeti za varen in učinkovit odvzem krvi znanje iz anatomije in fiziologije ožilja, poznati mora kriterije za izbiro žile ter možne zaplete pri odvzemu same krvi (Ivanuša, Železnik, 2002).

Je najpogostejši način odvzema krvi, pri katerem z injekcijsko iglo skozi kožo vstopimo v žilo, da pridobimo vzorec krvi za laboratorijske preiskave. Vzorec lahko pridobimo na dva načina; klasičen način z brizgalko in vakuumski odvzem krvi iz vene. Za punkcijo vene na klasičen način, uporabljamo različne igle, katere se razlikujejo po dolžini in premeru lumna (Bunderla, 2009).

Uporabljajo se različne epruvete za odvzem krvi. Razlikujejo se po namembnosti in velikosti krvnih vzorcev. Barve zamaškov so različne, ki so v povezavi z namembnostjo in dodatki antikoagulantnih sredstev: vijolična – z dodatkom antikoagulanta K-EDTA, ki se uporablja za hemogram; modra z dodatkom Na citrata za koagulacijske teste; rdeča/rumena se uporabljata za običajne biokemične preiskave in presajalne teste; črna se uporablja za vnetne parametre (Šmitek, Krist, 2008).

Preberi več o Odvzem venske krvi

Nosečnostni diabetes in preprečevanje dejavnikov tveganja

Sladkorna bolezen, z drugo besedo diabetes, je motnja, pri kateri je raven krvnega sladkorja (glukoze) nenormalno visoka.

Ključno gorivo človeškega telesa je glukoza. Trebušna slinavka proizvaja hormon inzulin, ki omogoča, da glukoza prehaja iz krvnega obtoka v mišice in maščobo. Telo v vsakem trenutku potrebuje ravno pravo količino glukoze v krvi. Diabetes pa je stanje, pri katerem se proizvede premalo inzulina za telesne potrebe, kar vpliva na normalno ravnovesje med glukozo in inzulinom. Hormoni, ki jih proizvaja posteljica, zmanjšajo normalno izkoriščanje inzulina (inzulinska rezistenca) in trebušna slinavka to uravnava s proizvajanjem večje količine inzulina.

Te spremembe vplivajo na normalni nadzor nad krvnim sladkorjem. Zato je pomembno, da pri nosečnicah spremljamo možni razvoj diabetesa (Johnson, 2011).

Pri eni obliki obliki diabetesa telo ne proizvaja dovolj inzulina. To je mladostniški diabetes, ki se razvije že v otroštvu (tip I). Pri drugi obliki proizvedeni inzulin ne deluje dovolj učinkovito. To se dogaja pri nosečnostnem diabetesu in diabetesu (tip II), ki se razvije v zrelem obdobju življenja.

Raven glukoze pri ženskah, ki imajo nosečniški diabetes, navadno ni tako visoka, da bi ogrožala njihovo zdravje. V večini primerov gestacijski diabetes pri materi  ne povzroča simptomov in prav tako ne ogroža njenega zdravja. Vendar je to zgodnji znak, da obstaja večja nevarnost razvoja diabetesa kasneje v življenju (Johnson, 2011).

Čeprav nosečnostni diabetes navadno ne ogroža materinega zdravja, zdravniki opravijo teste za njegovo odkrivanje, saj pomeni nekaj resnih tveganj za otroka. Če nosečniškega diabetesa ne odkrijejo, obstaja večja nevarnost, da se otrok rodi mrtev ali umre kot novorojenček. Če se težava odkrije pravočasno in zdravi, ni otrok nič bolj ogrožen, kot otrok matere, ki nima diabetesa (Battelino et al., 2008). Preberi več o Nosečnostni diabetes in preprečevanje dejavnikov tveganja