Kategorija: Individualno delo študenta

Vloga medicinske sestre pri intubaciji

Endtrahealna intubacija (EI)  je postopek vstavitve endotrahealnega tubusa v sapnik in s tem vzpostavitev umetne dihalne poti. S tem sprostimo in vzdržujemo dihalno pot, kar omogoča ustrezno ventilacijo, oksigenacijo in zaščito pred aspiracijo želodčne vsebine. Indikacije za endotrahealno intubacijo so:

  1. zaščita dihalne poti
  2. nezadostna oksigenacije
  3. nezadostna ventilacija
  4. toaleta dihalnih poti (Kočevar, Buček Hajdarević, 2002).

Endotrahealna intubacija je lahko načrtovana, ki se uporablja pri anestezijah ali urgentna, ki pa se izvaja pri nepripravljenih bolnikih ali poškodovancih s katerokoli od zgoraj naštetih indikacij. Poznamo več tehnik EI in sicer direktoskopsko (z laringoskopom in ob kontroli očesa), endoskopsko (s fiberoptičnim inštrumentom) in slepo tehniko (brez uporabe optičnega inštrumenta) (Kočevar, Buček Hajdarević, 2002). Preberi več o Vloga medicinske sestre pri intubaciji

Vloga medicinske sestre pri PSVT

PSVT oz. paroksizmalna supraventrikularna tahikardija spada pod nadprekatne motnje srčnega ritma. Je nenadno redno utripanje srca z >150 utripi na minuto. Bolezen se najpogosteje razvije zaradi kroženja vzburjenja v atrioventrikularnem vozlu ali dopolnilne in nadštevilne prevodne poti. Ta nepravilnost je prirojena in se lahko pokaže kadarkoli v življenju, tudi v mladih letih. Napad praviloma sproži prezgodnji utrip, prične se nenadoma in lahko spontano preneha. To obliko EKG-ja prepoznamo kadar ne najdemo valov P (ti so skriti v QRS kompleksih ali tik za njimi), QRS-kompleksi pa imajo običajno normalno obliko (Podergajs, 2011). Preberi več o Vloga medicinske sestre pri PSVT

Neverbalna komunikacija z pacientom

Komunikacija z pacientom, poteka med njim in zdravstvenim osebjem. Namen komunikacije ni zgolj posredovanje informacij pacientu in zbiranje podatkov o njem, pač pa spodbuja aktivno sodelovanje pacienta ob analizi posredovanih vsebin, kritično razmišljanje, zavzemanje ali spreminjanje stališč in spremembo v ravnanju ali vedenju. Spretnosti v medsebojnih odnosih so sestavni del nekaterih poklicev. Posebnost poklica v zdravstveni negi je delo z ljudmi v vseh stanjih zdravja in bolezni ter v različnih okoljih, torej tudi z intubiranim pacientom.

Nebesedna ali neverbalna komunikacija je vse komuniciranje brez besed, kjer pomene izmenjujemo s pomočjo simbolov, kretnjami rok ipd. V medsebojnem komuniciranju ima neverbalna komunikacija vrsto pomembnih funkcij. Na vsebinski ravni neverbalna sporočila spreminjajo, potrjujejo, dopolnjujejo in širijo tehtnost izgovorjene vsebine in usmerjajo k delu z vsebino. Neverbalno komunikacijo pa uporablja tudi bolnik s tubusom, ko nam sporoča svoje stanje, potrebe in želje. Preberi več o Neverbalna komunikacija z pacientom

Hipoglikemija

V biokemičnem smislu je hipoglikemija stanje nizke koncentracije glukoze v krvi, v kliničnem pa kompleksna slika simptomov in znakov adrenergične aktivacije oziroma nevroglikopenije ob nizki koncentraciji glukoze v krvi. Potrdimo jo z meritvijo glukoze v plazmi < 3,5 mmol/l (Medveščak, 2015).

Običajno nastopijo motnje počutja pri vrednostih pod 3 mmol/l, pod 1 mmol/l pa bolnik izgubi zavest. Hipoglikemija predstavlja življenjsko nevaren zaplet pri bolniku, ki se zdravi z inzulinom ali s peroralnimi antidiabetiki, ki spodbujajo izločanje inzulina. Je do 10-krat pogostejša pri sladkornih bolnikih tipa 1 kot pri sladkornih bolnikih tipa 2 (Žmavc, 2012).

REŠEVANJE PROBLEMA S PODROČJA ZDRAVSTVENE NEGE

ADRENERGIČNI ZNAKI

Prvi simptomi in znaki hipoglikemije so odraz izločanja hormona adrenalina in aktivacije avtonomnega živčnega sistema (adrenergični ali avtonomni odgovor). Oba odziva vzpodbujata razgrajevanje vskladiščenega glikogena v jetrih in na ta način zvišata raven glukoze v krvi. Prvih znakov hipoglikemije, kot so: lahkota, bledica, strah, drgetanje, slabost bolnik velikokrat ne zazna. Bolj očitne znake, kot so tresenje rok, tahikardija, nemoč in vznemirjenost pa povzroči ravno hormon adrenalin. Adrenergični znaki so bolj očitni, kadar je padec glukoze v krvi hiter (Klavs, 2006). Preberi več o Hipoglikemija

Vitalne funkcije

Vitalne funkcije so tiste življenske funkcij, ki so merljive kvalitativno in kvantitativno(jih lahko zabeležimo).
Opazujemo dihanje in pulz, merimo krvni tlak, temperaturo in opazujemo zavest.
Na nekaterih oddelkih in intenzivnih enotah imajo v pomoč moderne monitorje, ki neprestano spremljajo pacientove vitalne znake.

DIHANJE:

Dihanje imenujemo izmenjavo plinov v pljučih. Na dihanje vplivajo fiziološki, psihični in ekološki faktorji. Opazujemo gibanje prsnega koša, dviganje in padanje, ritem in globino dihanja.
NORMALNE VREDNOSTI:
Novorojenček: 40 – 44 /min
Mali otrok: 25 – 30 /min
Odrasli: 16 – 18 /min

ODSTOPANJA:
–          tahipneja(pospešeno dihanje)
–          bradipneja(upočasnjeno dihanje)
–          dispneja(oteženo dihanje)
–          apneja(ni dihanja)

Preberi več o Vitalne funkcije

Nevarnost aspiracije pri starostniku

Z leti pride pri starostnikih do sprememb v anatomiji in fiziologiji v ustih in žrelu, te pa povečujejo možnost nastanka motenj. Bistveno za motnje je, da se pojavijo počasi. V ospredju je počasnost žvečenja in premikanja jezika ter zmanjšana moč jezika za potiskanje hrane v žrelo. Slabša zapora dihalnih poti omogoča pogostejše zatekanje hrane in tekočine v sapnik in pljuča. Pogosteje in prej se starejšimu zaleti tekočina in hrano teže požre. Večje so možnosti, da gre hrana v grlo, sapnik ali pljuča.

Pri starostnikih z motnjami požiranja, bodisi zaradi te ali one bolezni, je vedno nevarnost aspiracije zaradi oslabljenega ali celo ugaslega požiralnega refleksa in utegne zaradi tega priti do zadušitve. Velik problem je tudi ustrezno hranjenje.

Torej je največja nevarnost pri bolnikih z motjami požiranja nevarnost aspiracije. Pri tem zaide hrana v sapnik namesto v požiralnik. Hrana ali pijača se zaleti, povzroči kašlanje in davljenje – bolnik lovi sapo. Če zaide hrana ali pijača v pljuča, lahko to povzroči aspiracijsko pljučnico.

Bolniki sami nimajo občutka, če se jim karkoli ustavi v žrelu. Lahko je to hrana ali pa slina. Prav zato prosimo svojce, da brez naše vednosti ne dajejo nobene hrane ali pijače. Aspirator naj bo vedno pirpravljen v neposredni bližini bolnika. Ni tu nevarnost samo pri zaužitju hrane ali pijače, pri teh bolnikih je tudi povečana sekrecija. Bolnika aspiriramo po potrebi, večkrat na dan, pred hranjenjem. Pri aspiraciji moramo paziti, da aspiriramo dovolj globoko, da očistimo vso sluz in sekrete, ki se nabirajo v ustih in žrelu. Pazimo, da bolnika pri aspiraciji ne ranimo in, da posega ne opravljamo, če je za bolnika neprijetno. Raje aspiracijo ponovimo čez nekaj časa. Preberi več o Nevarnost aspiracije pri starostniku

Načini hranjenja pri bolnikih z motnjami v duševnem razvoju

Duševna motnja je oznaka za bolezni, ki so jim skupne različne kombinacije bolezensko spremenjenega mišljenja, čustvovanja, zaznavanja, motenega obnašanja (vedenja), in prizadetosti spoznavanja ter spomina. Zaradi teh simptomov je oseba prizadeta, njegovo funkcioniranje je slabše in manj učinkovito rešuje vsakdanje probleme. Drugi izrazi za duševne motnje so: duševne bolezni, psihiatrične motnje, mentalne motnje itd. Izraz »norost« se ne uporablja v psihiatriji temveč pogovorno in ga povezujejo s predsodki in neznanjem (Lešer, Duševna motnja).

Duševni bolniki so povsem enaki drugim bolnikom, v bolnišnico prihajajo in odhajajo, prejemajo terapijo, zdravila, se lahko normalno vključijo v družbo itd. Večina duševnih bolnikov se zdravi ambulantno in niso več zaprti v bolnišnicah.

Za posameznika nista pomembna le količina in čas uživanja hrane, temveč tudi to kaj je, kje in kako jim obrok serviramo. Na primerno vsrkavanje in prehranjevanje hranilnih snovi vplivajo različni faktorji.

Hrana je sestavljena iz beljakovin, ogljikovih hidratov, maščob, vitaminov, mineralnih in balastnih snovi ter vode. Ogljikovi hidrati, maščobe in beljakovine so nosilci kalorij. Prebava je proces, ki hrano s pomočjo fizioloških in kemičnih procesov razgradi v glukozo, aminokisline, maščobne kisline in glicerin, ki se lahko resorbirajo.

Prebavni proces je sestavlja:

–          sprejemanje hrane v prebavni trakt,

–          razgradnja hrane s pomočjo encimov, ki jih izločajo žleze v enostavne snovi,

–          vsrkavanje (sprejem) teh snovi, kar se dogaja predvsem v tankem črevesu

–          izločanje (odstranitev) neprebavljenih snovi in balasta. Preberi več o Načini hranjenja pri bolnikih z motnjami v duševnem razvoju