Nevrologija

Afazija (disfazija) – motnja izražanja

• Brockova (ekspresivna) – razumevanje govora je ohranjeno, izražanje netekoče, počasno, bolnik se zaveda, da je nekaj narobe, uporablja samo ključne besede, nedoločnike. Spremeni se zgradba in koordinacija stavkov. Lezija je lokalizirana v motorični asociativni skorji frontalnega režnja oz v Brockovem polju Ker je okvara praviloma blizu gibalne skorje in kapsule interne, Brocovo disfazijo praviloma spremlja desna hemipareza in homonimna hemianopsija. Motnja ni (kakor sicer pogosto poenostavljeno opisujemo) izolirana na zgolj “gibalni vidik” govora, Značilno je, da je vsakrÅ¡en govor (spontan, imenovanje, ponavljanje) zatikajoč (netekoč), v najtežjem primeru pa celo povsem odsoten. Bolniki z Brocovo afazijo počasi in s težavo (netekoče) izrazijo svojo misel oz. odgovor; to storijo z uporabo posamičnih samostalnikov in glagolov v enostavnih slovničnih oblikah brez veznih členov. Pogosto so frustrirani, nejevoljni, depresivni in se “neradi” pogovarjajo. Moteno je tudi branje “naglas” in pisanje.
• Wernickova (receptivna) – je motnja razumevanja govora. Lezija lokalizirana v senčnem režnju dominantne poloble; če se poškodba razširi sta prizadeta tudi sluh in vid. Govor je precej normalen (hitrost, ritem, melodija), lahko edino prekomeren (logorea), pacienti govorijo »v prazno«. Včasih uporabljajo napačne besede in besedne zveze, dodajajo črke besedam in besede stavkom, izmišljujejo si nove besede (neologizmi). Ne zavedajo se bolezni, nihče jih ne razume, tudi oni drugih ne razumejo, zato so pogosto nestrpni in napadalni. Imajo tudi težave pri branju in pisanju. Drugih simptomov običajno ni-razen zmanjšanega desnega vidnega polja. Bolnike pogosto napačno diagnosticirajo kot zmedene oz. psihotične, še posebej, kadar ni gibalnega primanjkljaja.
• Nominalna (amnestična) – bolniki težko najdejo besede, zlasti imena predmetov. Namesto da bi jih poimenovali, opišejo njegovo uporabo in to celo z enakimi ali podobnimi besedami, kot je ime predmeta. Vzrok so največkrat okvare senčno-temenskega predela.

 

Bolniki z afazijo imajo pogosto tudi apraksijo, zato je treba pri preiskavi tako ene kot druge motnje višje živčne dejavnosti to upoštevati, saj bi sicer lahko povsem napačno razlagali izvid. Običajno preiščemo obraz in zgornje ude, in sicer zmožnost izvedbe naučenih komunikativnih oz. simbolnih kretenj (sa­lutiranje, mahanje v pozdrav) ter – po vrsti – pantomimo, posnemanje prikazanega vedenjskega vzorca in pa dejansko uporabo nekega predmeta. Na koncu preiščemo če je pacient zmožen izvesti kompleksen vedenjski vzorec (pošiljanje pisma – papir, kuverta).

 

 

Agnozije so motnje povezave dražljaja z zaznavo. Gre za motje prepoznavanja vidnih, slušnih, taktilnih, čutnih dražljajev ob zdravih in ohranjenih čutih. Vzrok je prekinitev zvez med predeli za sprejemanje informacij in govornimi predeli; mesto okvare je asociacijski korteks – del skorje, kjer se zaznava pretvori v simbol. Optična – nekaj vidi, a ne prepozna, prozopagnozija – ne prepoznava obrazov, asteroagnozija – nesposobnost razlikovanja velikosti, teže, površine, oblike.. če tipa ne prepozna, ko vidi ve; aleksija – nezmožnost prepoznavanja pisanega teksta. Taktilna: motnja prepoznavanja s tipanjem, zelo redka. Hemiasomatognozija – bolnik se vede, kot da je brez prizadete polovice telesa, brije le eno lice, drugega uda ne pokriva, ga pušča v zelo neugodnih položajih – vzrok je okvara v temenskem režnju možgan. Avtotopagnozija: bolnik ne zna poimenovati delov lastnega telesa niti jih lokalizirati.

 

ALS – amiotrofična lateralna skleroza je hitro napredujoča degenerativna bolezen zgornjega in spodnjega motoričnega nevrona, katere vzrok je neznan. Pri familiarni obliki so pri 15% odkrili mutacijo encima, ki ščiti organizem pred oksidativno okvaro. Začetek je variabilen, pogosteje prizadane moške v starosti 50/70. Gre za oslabelost in atrofijo skeletnih mišic, na začetku asimetrično, kasneje simetrično. Lahko se začne z okvaro SMN – asimetričen razvoj atrofij, slabost malih mišic roke in noge, pogoste fascikulacije, krči v nogah, živahni refleksi, plantarni odziv v ekstenziji; lahko obratno – spastičnim spodnjim okončinam se pridružijo fascikulacije in atrofija zgornjih udov, razvije se splošna mišična slabostz mešanico prizadetosti SMN in ZMN; ali pa z bulbarno simptomatiko, kar pomeni da bolnik težko govori, žveči, jezik fascikulira in atrofira, ni žrelnih refleksov (SMN), ZMN: psevdobulbarna paraliza z živahnim maseterskim refleksom, patološki smeh ali jok. Prej kot v 2 letih je bolnik vezan na stol, slabost mišic se razširi na trup, bolnik ne more govoriti, požirati, oslabi dihalna muskulatura, bolnik običajno po treh letih umre za pljučnico. Diagnoza: če najdemo atrofijo in fascikulacije jezika ter malih mišic roke, zvišan tonus, živahne in patološke reflekse brez senzibilnostih motenj. Bolnik je utrujen, mišično slab, ima krče, težave s požiranjem. Prevodne hitrosti motoričnih živcev so malo upočaasnjene, senzoričnih normalne; m. biopsija pokaže nevrogeno atrofijo vlaken; EMG pa patološko spontano aktivnost, visoke potenciale in redukcijo števila motoričnih enot.

 

Ataksija = izguba koordinacije gibov. Ni atrofije mišic, obseg in hitrost giba izgubljata kontrolo, gibi, drža, stoja in hoja so negotovi. Pri spinalni ataksiji (nastane zaradi okvare zadajšnih svežnjev) gre za motnje proprioceptivnih občutkov iz globlje ležečih tkiv. Bolnik lahko nekoordinirane gibe z vidom kontrolira. Navadno je hujša na spodnjih ektremitetah. Periferna ataksija nastane pri okvari zadajšnih korenin perifernih živcev. Je šibkejša, lahko jo zakrivajo parestezije, najdemo pa še druga znamenja bolezni perifernega živčevja. Pri lezijah talamusa najdemo ataksijo na drugi strani in je bolj izražena na zgornji ektremiteti. Pri poškodbah parietalnega režnja možgan pride do motenj motorike in koordinacije. Pri poškodbah cerebelluma je ataksija vidna na distalnih udih; če je enostranska pride do tendence nagibanja in padanja na bolno stran. Hoja je negotova, motnje koordinacije pa se pojavijo šele ob koncu giba. Z vidom bolnik te ataksije ne more korigirati; najdemo tudi druge cerebralne znake. Motnje mišične kontrakcije: pretrgan gib = astazija, nenatančen gib = dismetrija, slabost gibov = astenija. Motnje hoje, mišičnega tonusa, govora, občutenja gibanja zrkel.

 

Avtoregulacija možganskega obtoka – reguliran je avtohtono, da bi zavaroval svojo nespremenljivost. Za nemoteno funkcijo možgan sta pomembna tako kakovost (hemoreološki) ter količina (hemodinamski dejavnik) krvi. V možgane prihajajo poleg kisika in glukoze še aminokisline iz katerih lahko nastanejo nevrotransmitorji. Fiziološka kontrola hitrosti in obsega možganske cirkulacije je večtirna: metabolična kontrola, kemična kontrola, kontrola s pomočjo krvnih žil ter z avtoregulacijo: ta skrbi, da kisik in glukoza ter druge hranilne snovi ustrezajo porabi in da je perfuzijski tlak v mejah normale. Pri normotenzivnih osebah prihaja do motenj avtoregulacije šele ko pade srednji arterijski tlak na 50-70mmHg, pri hipertonikih pa je spodnji prag uspešnosti avtoregulacije pri vrednosti 85-100mmHg. Zgornji prag je približno 40% višji od vrednosti v mirovanju, nad temi vrednostmi avtoregulacicja preneha, če pa se tlak še zvišuje, se pojavi možganski edem.

Babinskijev znak ali refleks po Babinskem (polisinaptičen refleks, ko je vzdraženih več motonevrnonov (nad in pod segmentom) in se vključi več mišic)se lahko pojavi pri testiranju normalnega plantarnega refleksa. Po zunanjem robu podplata od pete navzgor do prsta stopala potegnemo z delom kladivca. Poteg traja več sekund. Prsti stopala se normalno razprejo in skrčijo (plantarna fleksija). Če se pri tem pojavi znak po Babinskem (po drugem letu starosti) to je, da se palec upogne navzgor (dorzalna fleksija palca – posledica porušene organizacije fleksorskega refleksa), govorimo o abnormnem refleksu. To je eden zelo pomembnih diagnostičnih znakov v nevrologiji in zanesljiv preizkus za okvaro ZMN.

 

Bellova pareza (paraliza) je ohromitev mišic na eni strani obraza. Nastane zaradi vnetja obraznega živca (n. facialis), ki teče skozi majhno odprtino v kosti med ušesom in čeljustjo. Živec oteče, kanal ga stisne in zato pride do ohromitve mišic med čelom in usti (spačen smehljaj, brezizrazen videz, povešena zgornja veka, nezmožnost zapreti oko in solzenje, lahko bolečina ušesu, povečana občutljivost na hrup, slinjenje, spremembe čuta za okus) Začetek je običajno nenaden, bolezen se začne zjutraj, ponavadi prizadene osebe v starosti med 30 in 60 let. Vzrok je neznan. Izključiti moramo možgansko kap in tumor. Običajno po treh tednih pride do spontanega zdravljenja. Drugače zdravimo z glukokortikoidi (predvsem simptome).

 

Cerebellum – anatomija: mali možgani ležijo v zadnji lobanjski kotanji. So iz medialnega črva ter dveh stranskih hemisfer. Sivina je na površini (v nasprotju s hrbtenjačo in možganskim deblom), belina pa v notranjosti. Številne večje in manjše brazde delijo male možgane v predele. Njihova funkcija je razvidna iz živčnih zvez: imajo povezavo z ravnotežnim aparatom v notranjem ušesu, s hrbtenjačo in velikimi možgani, kjer se stikajo poročila o položaju telesa. Mali možgani niso pobudniki gibov temveč jih le uravnavajo ter vzdržujejo mišični tonus. So pomemben refleksen organ, ki deluje po principu negativne povratne zveze. Ima visoko stopnjo plastičnosti. Vestibulo(archio)cerebelum – vpliva na mišični tonus, nadzor ravnotežja in očesne gibe; predvsem je povezan z ravnotežnimi receptorji notranjega ušesa. Spino(paleo)cerebelum – sinergija, koordinacija (korekcija) hitrosti, sile, obsega in smeri gibov prek primerjave ukazov in podatkov o izvedbi; podatke dobiva iz proprioceptorjev mišic in nekaterih čutil. Cerebro(neo)cerebelum je zadnji reženj –največji del, ki kontrolira motoriko udov – načrtovanje gibov; povezan je s poloblami velikih možganov nasprotne strani.

Sindrom cerebeluma: archiocerebralni sindrom: poškodovane so funkcije flokulonodularnega režnja (pozitiven Rombergov znak), negotova stoja (astazija), hoja (abrazija), motnje ravnotežja in očenih gibov. Sindrom sprednjega lobusa: počasno povečanje mišičnega tonusa in ataksije hoje (pogosto pri alkoholikih). Sindrom neocerebelluma (Cerebrocerebellum): razkroj normalnega zaporedja giba – disinergija (nenatančnost smeri dolžine ali sile), dismetrija (test prst-nost, zaprte, odprte oči), nekoordinacija, asimetrija, ataksija, adiadokineza in disdiadokineza (nesposobnost ali oteženo izvajajnje hitrih antagonističnih gibov) hipotonija udov (odvzeta tonična facilitacija), cerebralna disartrija (zaletava, skandirana govorica).

Sindrom frontalnega režnja: določene funkcije so pretežno lokalizirane v posameznih možganskih režnjih, najpogosteje prihaja do sindromov zaradi tumorjev, travm, vnetij ter cerebrovaskularnih procesov. Znaki: osebnostne spremembe, spremembe razpoloženja, nezainteresiranost, razdražljivost ali pretirana sugestibilnost apatije, pomanjkanje cirkulacije, motnje govora, inkontinenca blata in urina (bolniku je vseeno!), motnje govorjenja, hemipareza na nasprotni strani, primitivni refleksi ter Jacksonova (kortikalna) epilepsija (žariščni napadi z elementernimi simptomi (žarišče je v primerni motroičniskorji). Krči se pojavijo v mišičnih skupinah nasprotnega dela telesa, začnejo se na obrazu, roki in nogi. Zavest je povsem ohranjena)

Sindrom parietalnega režnja: okvara dominantne strani – običajno leva (receptivna disfazija, disleksija, disgrafija, disfalgija, diskalkuja, dezorientacija levo/desno), okvara nedominantne strani (zanemarjanje udov na nasprotni strani, konstrukcijska apraskija, apraksija oblačenja, topografska agnozija, prostorska dezorientacija); okvara obeh strani: senzorične motnje hemitipa (senzorična nepozornost, stereoagnozija), homonimni izpad spodnjih kvadrantov vidnega polja, vizualna nepozornost, senzorična, Jacksonova epilepsija.

Rombergov test (znak): bolnik stoji z dlanmi ob stegnih, stopali skupaj, najprej z odprtimi nato še z zaprtimi očmi. Lahko prične omahovati in loviti ravnotežje. Težje mu je, če stoji na eni nogi (normalno 5 s) ali s stopali tesno enega pred drugim.

 

Descendentno uravnavanje bolečine

 

Decerebracijska rigidnost (prekomerno izražen antigravitacijski tonus predvsem ekstenzorjev pri decerebraciji – leziji možganskega debla pod mezencefalonom – tudi nezmožnosti hotenih gibov) se pojavi v končnih fazah subarahnoidalne krvavitve. Povzroči jo tudi prekinitev povezav v možganskem deblu nad lateralnim vestibularnim jedrom zaradi odsotne inhibicije iz višjih centrov ter pretirane alfa in gama ekscitacije. Prekinitev nad pontino retikularno formacijo povzroči decerebrcijsko rigidnost. zaradi odsotne inhibicije iz višjih centrov ter pretirane alfa in gama ekscitacije.

Demenca je najhujša stopnja sekundarnega upada intelektualnih funkcij; je ireverzibilno, kronično, progresivno slabšanje spomina, pomnjenja, pozornosti, presoje, orientacije. V času staranja se v možganih dogajajo makroskopske, mikroskopske ter nevrotične spremembe. Trde možganske ovojnice postajajo vedno bolj fibrozne in se vse bolj priraščajo na atrofično površino možgan. Sulkusi se razširijo, možgani postajajo lažji, manjša se število kotrikalnih nevronov, v katerih se akumulira lipopascin (senilna demenca). Presenilna demenca: granuvakuolarna degeneracija, plaki, nevrofibrilarne spremembe. Začetek je lahko psihiatrične narave (psihoza, anomalije v obnašanju, depresija), bolezen se lahko manifestira v profesionalnih napakah, nesposobnosti adaptacije v dani situaciji, osiromašenem govoru.

 

Disartria je motnja v artikulaciji glasov – moten je potek in koordinacija govornega gibanja, ki se kažeta v motenih funkcijah govorne muskulature. Vrste disartrije: Paretičen tip: prizadete mišice žrela, larinksa, jezika – gre za bolezen motorične ploščice, za katero je značilno hitro utrujanje bulbarne muskulature. Spastiča: okvara zgornjega motoričnega nevrona, jezik ter mišice žrela in grla postanejo spastične. Ataktična: okvara malih možganov –

motena koordinacija, zaletava, skandirana ogovrica. Ekstrapiramidna oblika: pri Parkinsonovi b. – monotona, počasna, zabrisana, tiha govorica, ki izgubi melodičnost.

 

Dispraksija (apraksija) je motnja – patološko stanje, ko bolnik zaradi organske okvare možgan ni sposoben zavestnega gibanja. Motena je ideja in načrt giba, ki nastane v frontalnem režnju. Tam najprej nastane ideja, nato pa načrt, kako se bodo mišične skupine aktivirale. Iz tega področja gredo ukazi v primarno motorično skorjo na isti in nasprotni strani. Prizadet je snop, ki gre na nasprotno stran. Poznamo več vrst dispraksije: govorna, obrazna, motorična, ideomotorna, konstrukcijska, bukofacialna, dispraksija ekstremitet, dispraksija za oblačenje ter za hojo. Ničesar ne more narediti hote, npr da bi oponašal koga, vse lahko naredi avtomatično.

 

Diplopija je stanje, ko nekaj vidimo dvojno. Vzroki so lahko oslabelost ene ali več mišic, s katerimi premikamo zrklo, krvni strdek za očesom, tumor v veki, posledica škiljenja ali pa premaknjena leča. Začasna diplopija se pojavi pri jemanju nekaterih zdravil ali po zaužitju večjih količin alkohola. Neredko tudi med okrevanjem po otroški bolezni, npr ošpic.

 

Encefalitis je široka skupina difuznih virusnih vnetnih bolezni, ki zajamejo različne dele CŽS, možgansko skorjo, bazalne ganglije, možgansko deblo, cerebellum, hrbtenjačo, ovojnice, tudi periferni nevron. Znake akutne infekcije spremljajo znaki možganske lezije: pareze, paralize, hiperkinezije, motnje zavesti…

Herpetični (virusni, hemoragčni) encefalitis je okužba z virusom herpes simplex in je najpogostejša okužba v temporalnem režnju s klinično sliko encefalitisa. Bolezen se začne z visoko vročino, hudim glavobolom, slabostjo, bruhanjem, utrujenostjo. Bolniki so somnolentni, pogosta so znamenja žariščne prizadetosti možgan ter epileptični napadi. Stanje se že v prvem tednu poslabša od somnolence. Dokončno diagnozo postavijo z biopsijo možgan, nato ukrepajo proti zvišanemu intrakranialnemu pritisku in epilepsiji.

 

 

Epiduralni hematom ena izmed najurgentnejših situacij, najpogosteje nastane zaradi rupture arterije meningeale in njenih vej, kot posledica frakture temporoparietalne kosti lobanje. Pogostejša pri poškodovancih med 20 in 40 letom. Pride do izliva krvi med duro in kostjo, ki povzroča kompresijo možgan. V lažjih primerih kraniocerebralne travme lahko nastopi lucidni interval, ki lahko traja nekaj minut do nekaj ur. Nato se stanje zavesti poslabša, razvijejo se znaki cerebralne kompresije z glavobolom, hemiparezo ali plegijo na nasprotni strani telesa, na isti strani pa klasični simptomi paralize okulomotorisa. Če se hematom ne odstrani, nastopijo znaki kompresije možganskega debla – motnja kontrole vegetativnih funkcij, dihanja in cirkulacije. Terapija operativna dekompresivna kraniotomija; v težkih primerih ni lucidnega intervala, bolnik je v globoki komi. Diagnozo postavijo le s preiskavo (kraniogram). Smrtnost pri epiduralni krvavitvi je 20%.

 

Epileptični status je stanje, ko se epileptični napadi pojavljajo tako pogosto, da vmes pacient ne pride k zavesti. Ni pogost pojav, a vsak epileptik ga doživi enkrat v življenju. To je eno najhujših stanj v nevrologiji in zahteva hitro ukrepanje. Zdravnik intravensko aplicira antileotik in s tem status prekine. Faktorji za nastanek: infeksicja z visoko vročino, intoksikacija z alkoholom in zdravili, akutne metabolne motnje, nagla prekinitev ali sprememba antileptične terapije. Lahko nastopi hitro, običajno pa se pojavljajo predhodni posamezni napadi. Stanje zavesti se manjša, bolnik pade v komo. Koža in vidne sluznice so blede, dihanje je površno in hitro, pulz bradikarden, srčna akcija aritmična, toni tihi, pojavijo se znaki odpovedi respiratornega in kardiovaskularnega sistema, razvije se možganski edem in edemi drugih parenhimskih organov. Konča se lahko s smrtjo. Parcialni traja več ur.

 

Ekstrapiramidne proge v hrbtenjači – Ekstrapiramidni sistem zajema vse motorične sisteme, ki niso vključeni v piramidni sistem. Prenašajo motorične signale iz skorje do hrbtenjače: sistem bazalnih ganglijev, mali možgani ter motorične proge možganskega debla. V ožjem pomenu je to sistem bazalnih ganglijev, ki niso direktno vključeni v izvajanje gibov – ni direktne povezave s hrbtenjačo. Bazalni gangliji so jedra v globini možgan. Prenos informacij poteka s pomočjo kemičnih mediatorjev, nevrotransmitorjev: kateholamina (dopamin) in serotonina, ACH… Vloga: BG igrajo pomembno vlogo pri začetku gibov, pri prehodih, iz sunkovitih v mehke; pri refleksih drže, pri popravljanju gibov ter vplivajo na mišični tonus. Okvare: horea, distonije, atetaza, balizmi, parkinsonova bolezen, huntingova bolezen.

 

Fascikulacije so oblika spontanih kontrakcij mišičnih vlaken, ki pripadajo istim motoričnim enotam, ki so vidne s prostim očesom. Kontrakcije so običajno neritmične in se sproščajo z nizko frekvenco. Nimajo motoričnega efekta. Imajo diagnostičen pomen, saj so zgodnji znak ALS. Atrofirani mišici dajejo številne fascikulacije videz vreče, polne gomazečih črvov. Ob mrazu postanejo številnejše. Sprovociramo jih lahko z udarcem refleksnega kladivca. Benigne fascikulacije najdemo včasih pri zdravih ljudeh, pri katerih ne ugotovimo nevroloških izpadov. Običajno so lokalizirane na spodnjih udih.

 

Fibrilacije so kontrakcije posameznih mišičnih vlaken, ki jih ne vidimo s prostim očesom ampak jih pokaže EMG.

 

Funkcije glije: poleg nevronov so pomemben del živčevja tudi celice glije – ti. Schwannove celice, ki ovijajo aksone. Debelejša vlakna Scwannove celice ovijejo s številnimi navoji svoje plaemske membrane, ki se tesno prilegajo in sestavljajo enoten lipidni izolacijski sloj, imenovan mielin. V osrednjem živčevju je več vrst glije, ki imajo tudi različne funkcije: makroglija je skupno ime za dve vrsti celic: oligodendrociti izdelujejo mielinske ovojnice za aksone v osrednjem živčevju, astrociti pa naj bi bili pomembni predvsem za vzdrževanje primernih razmer za preživetje in delovanje osrednjih horonov – proizvajajo vrsti dejavnikov, ki spodbujajo plastičnost in normalno delovanje nevronov. Mirkoglija so celice, ki so po funkciji del nespecifičnega obrambnega sistema organizma retikuloendotelijskega oz monocitno-makrofagnega sistema.

 

Glasgovska lestvica za globino kome Glasgow Coma Scale (GKS). Temelji na določanju treh pojavov, ki se spreminjajo z nivojem zavesti: odpiranje oči, najboljši govorni odgovor in najboljši motorični odgovor:

– najboljši govorni odgovor:                 orientiran                      5 zmeden             4 nepravilen                     3 nerazumljiv       2 ni odziva                       1

– najboljši motorični odziv sledi povelja      6 lokalizira bolečino            5 umika na bolečino            4 pokrči na bolečino            3 iztegne na bolečino             2 ni odziva                       1

 

– odpiranje oči:

spontano                       4

na nagovor                    3

na bolečino        2

ni odziva                       1

 

Oseba pri polni zavesti ima oceno GKS 15, medtem ko je ocena v najgloblji komi 3. Sprejet je dogovor, da ocena GKS 8 ali manj govori za komo. Bolnika lahko ocenimo po GKS večkrat zaporedoma, kar nam omogoča stalno spremljanje bolnika in ugotavljanje sprememb v stanju zavesti. Pri uporabi GKS moramo upoštevati, da v določenih stanjih ocena ni realna:

– otekle veke (ne more ustrezno odpreti oči)

– intubacija, traheostomija (neustrezen govorni odgovor)

– tuj jezik, afazija

– imobiliziran ud, ohromel ud.

 

Glavne proge v hrbtenjači (descendentne, spinalne): vestibulospinalna facilitira motonevrone antigravitacijskih mišic in njihov refleks na iztezanje. Enako deluje tudi facilitatorna retikulospinalna proga, ki izhaja iz retikularne substance ponsa in lateralnega dela medulle oblongate. Nasprotno je delovanje inhibitorne retikulospinalne proge, ki izhaja iz skorje, se v retikularni substanci preklaplja in inhibira prenos po vlaknih – okvare te proge zvišajo mišični tonus. Piramidna proga izhaja iz senzomotorične skorje in neposredno, monosinaptinčo in posredno preko internevronov na motonevrone mišic za spretne gibe, zlasti na distalne mišice. Na zgornjih udir facilitira abdukcijo in ekstenzijo, na spodnjih fleksijo.

 

Gliom je najpogostejši primarni intrakranilani možganski tumor z infiltrativno rastjo, ki pa zelo redko metastazira. Pri odraslih je potek benignejši. Glia je oblika možganskega vezivnega tkiva in najpogostejši tip celic so astrociti, iz česar sledi, da so astrocitomi najpogostejši možganski tumorji. Oligodendroglija je manj razširjen element možganskega vezivnega tkiva, ti tumorji so primerno redkejši. Dve drugi neoplazmi, ki ju pogosto uvrščamo med gliome, sta še meduloblastom in epindiom.

 

Golgijev kitni receptor – ti receptorji so v kitah in trebuhu mišice. Občutljivi so na povečanje napetosti v mišici, kar nastane zaradi pasivnega raztezanja mišice ali zaradi naraščajoče mišične sile (aktivna kontrakcija). S tem prihaja do inhibicije motoričnega nevrona iste mišice (agonista). Ker je povečanje napetosti močan dražljaj za Golgijev receptor, bo prišlo do avtogene inhibice. Glavni namen je, da v CŽS pride podatek o tenziji mišice in če ugotovi nepravilnost, preko vlaken Ib inhibira oz ekscitira – pomaga dozirati silo kontrakciji. Na mišično vlakno je vezan zaporedno.

 

Grafospazem je pisalni krč, prizadane roke med pisanjem, ostale funkcije pa niso motene. Je žariščna distonija rok, pri kateri se pri pisanju in včasih tudi pri sorodnih opravilih pojavijo spazmodični krči v prizadetih miŠ¡icah. Vzroki za to in druge distonije so slabo raziskani. Verjetno je okvarjena motorična kortiko-subkortiko-kortikalna zanka, ki povezuje bazalne ganglije, talamus in suplementarno motorično področje.

 

Habituacija je privajanje oziroma izčrpavanje prenosa dražljajev (v refleksnem loku) – npr. z žgečkanjem podplatov izzovemo fleksijski umaknitveni refleks. Noga se nato vrne v prvotni položaj in drugič je odziv še manjši, kasneje ga sploh ni več. Med dvema nevronoma v hrbtenjači so kratki internevroni, ki zmajšujejo ekscitacio SMN (pri zdravih 1-5 odzivov, nato ne več, pri bolnikih 30x, pri spinalni paraplegiji refleks sploh ne ugasne). Gre za refleks z večnevronsko verigo. Patelarni refleks se ne habituira ker je monosinaptična veriga. Pri zdravem človeku so refleksi pod kontrolo. Možgani spoznajo odziv kot smiselen ali nesmiselen, refleksi se ojačajo ali zmajšajo odvisno od odziva. To je aktivna habituacija, inhibicija. Tudi pri spečem človeku možgani prepoznavajo dražljaje kot pomembne ali nepomembne. Postsinaptični učinek – do upadanja oz izčrpavanja presinaptičnega končiča pride, ker se porablja nevrotransmiter, ki ga je manj pri vsakem naslednjem refleksu. Sinapse so lahko ekscitacijske in inhibicijske.

 

Halucinacije so senzorične motnje čutne zaznave, nastanejo brez ustreznega dražljaja. So fenomen pri nevroloških okvarah ali posledica psihoz (difuzna možganska prizadetost). Vidne: prividi, bliskanje pred očmi, kompleksni prikazi (prizadeta vidna skorja) Slušne: prisluhi (preprosti zvoki, besede, govori), Ozmične: halucinacije voha(zaznavanje neprijetnih vonjev smrdeča guma)=prizadetost temporalnih režnjev Okušalne: neprijetni okusi, Taktilne, Vegetatine halucinacije lege telesa, Erotične: pri zastrupitvah z atropinom, Kompleksne: celi prizori (alkoholni delitij), lahko jih povzročijo strupi, npr alkohol; spremljajo pa tudi hujše čustvene in duševne motnje.

 

Hidrocefalus (vodenoglavost) je redka bolezen, pri kateri se v ventriklih kopiči preveč cerebrospinalne tekočine (likvorja), zaradi česar se posledično poveča pritisk na možgane. Najpogosteje pri novorojenčkih (zvečani tlak tekočine razmakne mehke lobanjske kosti in glava se nenormalno poveča) in starejših. Bolezen lahko povzroči trajno okvaro možgan, zato je pomembno takojšnje zdravljenje. Vzroki: meningitis, poškodba glave, virusne okužbe, lahko tudi neznan. Znaki: bruhanje, napadi krčev, hud glavobol, zmedenost, razdražljivost, izguba spomina, anksioznost, apatija, zanašanje pri hoji.. Poznamo dve vrsti hidrocefalusa: obstruktivni: delna ali popolna zapora kroženja likvorja; komunikacijski: postopno povečanje prekatov, motnja absorbcije na površini možgan; likvorski tlak se poveča v hrbtenjači. Zdravljenje: odstranitev vzroka – konzervativno zmanjšanje produkcije likvorja, operativni odvod presežka likvorja z drenažo ali pa konzervativno povečanje absorpcije likvorja.

 

Hipertonično hipokinetični ekstrapiramidni sindrom nastane kot posledica okvare ekstrapiramidalnega sistema. Gre za znižanje GABA, adineričnega in holinergičnega sistema v hrbtenjači.

 

Vidno polje je tisto, kar oko vidi pred sabo – vsako oko ima svoje in se ne prekrivata. Homonimna hemianopsija je izpad polovice vidnega polja, ki nastane, kadar je prizadeta optična radiacija, ki povezuje lateralno genikulatno jedro talamusa s primarno vidno skorjo. Prekinjen je optični trakt in zato denervirana polovica mrežnice, ki mu pripada. Praviloma je združena s čisto aleksijo – bolnik pisavo vidi, a je ne razume. Če izgubimo desno polovico vidnega polja, je okvarjena leva stran. Anopsija: izguba obeh polovic vidnega polja.

 

Horea spada med bolezni ekstrapiramidalnega sistema Predvsem je to obolenje mladih, včasih se pojavi pri nosečnicah. To so nehoteni, hitri, brezciljni, sunkoviti gibi distalnih delov udov in obraza, v mirovanju jih ni ali pa so zelo redki. Nastopi pri različnih okvarah možgan. Horeatični znaki: motorični zgibki, psihiatrične težave, motorični nemir v udih, telesu in obraznih mišicah, motnje očesnih gibov, plesoča hoja, depresija, demenca.

 

Hiperalgezija bolečina, ki jo sproži neboleč dražljaj. Nastane zaradi senzitizacije nociceptorjev z mediatorji vnetja

 

Hiperpatija bolečina, ki vztraja, ko je dražljaj že odstranjen. Je pretiran odgovor na bolečinski dražljaj.

 

 

Kolateralna reinervacija: motorična enota je funkcionalna enota v gibalnem sistemu, ki jo sestavljajo motorični nevron hrbtenjače, vsi njegovi razvejki ter pripadajoča mišična vlakna. Razlikujemo velike in majhne motorične enote. Pri majhnih ena živčna celica oskrbuje od 5 do 15 mišičnih vlaken (oko); pri velikih pa do 1800 (ekstremitete). Vsaka mišica ima različno število različno velikih motoričnih enot. Motorične enote mišice, ki opravljajo fine gibe, so majhne in jih je veliko. Bolezen povzroča propad aksonov zaradi deinervacije mišice in pride najprej do propada majhnih, nato še velikih motoričnih enot. Nekaj jih ostane in te se povečajo tudi do 10x, iz njih začno brsteti novi razvejki, ki prevzamejo mišično vlakno, ki je prej pripadalo poškodovanim motoričnim enotam = kolateralna reinervacija. Ker pa se motorične enote povečajo, je zaradi tega prizadeta fina motorika.

Recipročna inervacija : pri gibanju sodeluje vedno veliko mišic. Mišice, ki opravljajo gib v določeni smeri so agonisti, mišice z nasprotno funkcijo pa antagonisti, ki se morajo vmes sprostiti. Na nivoju hrbtenjače obstaja ureditev, s pomočjo katere lahko selektivno uporabljamo samo ene: to je recipročna inervacija. Zanjo skrbijo inhibicijski internevroni na spinalnem nivoju – po kortikospinalni progi se ekscitirajo agosniti ter inhibirajo antagonisti. Recipročni odnosi so med levo in desno stranjo hrtenjače, pomemben pa je pri hoji, saj omogoča izmenično gibanje udov.

Infarkti mejnih con: parietookcipitalna mejna cona: izpadi vidnega polja, vidna dezorientiranost, kontrukcijska dispraksija. Frontalna mejna cona: psihomotorična upočasnjenost, prijemalni refleks, motnje hoje, inkontinenca.

 

Intracerebralni hematom je posledica kontuzije (obtolčenine) možgan, nevrološki izpadi pa so odvisni od lokacije in razsežnosti krvavitve (ta je ponavadi v temporalnem in frontalnem režnju).

 

Ishemična senca (penumbra)

 

Jagodne anevrizme so vrečaste razširitve stene krvnih žil, v obliki jagod. Nastanejo zaradi žilne slabosti (ni tunike medie) ali ateroskleroze (degenerativnih sprememb na steni žile). Običajno se pojavijo na razcepiščih arterij in ko počijo, pride do krvavitev v subarahnoidalni prostor.. Klinična slika: nenaden hud glavobol, trd vrat, kap, paraliza trigeminusa, okulomotorisa, izguba zavesti, koma. Terapija je operativna, drugače anevrizma spet zakrvavi.

 

Kauda equina Če pride do poškodbe hrbtenice v lumbalnem predelu, je možno, da poškodba ne prizadane hrbtenjače in je okvarjena samo kavda equina, ki povzroči flakcidno ohromelost spodnjega motoričnega nevrona. Lezija kavde equine ima poleg konus sindroma (izolirana lezija medularnega konusa, S3, S%. Če so sočasno prizadete še živčne korenine, govorimo o konus kavda sindromu. Sindrom konusa najpogosteje povzročajo intramedularni tumorji in spina bifida) še kavda sindrom (atrofična parapareza z arefleksijo, radikularne motirčne in senzorične izpade spodnjega uda, motnje mikcije, defekacije in seksualne motnje; povzročitelj je medialna hernia discusa).

 

Klinika multiple skleroze: Multipla skleroza je difuzna, kronična, progresivna, demielinizacijska bolezen, ki napada mielin v osrednjem živčevju. Vnetne celice se infiltrirajo okoli krvnih žil, ko pa vnetje mine, na mestu propada mielina nastanejo plaki (nespecifično tkivo). Moteno je saltatorno prevajanje dražljajev. Pojavi se med 10 in 50 letom, pogosteje pri ženskah. Simptomi in znaki (motnje vida, motorike, senzorike, sfinktrov, spastičnost, ataksija, intencijski tremor, inkontinenca, težave z govorom) so bolj odvisni od lokalizacije kot od narave lezije in variirajo glede na posameznika. Značilni so demielinizacijski plaki v belini možgan, cerebelluma, hrbtenjače, v možganskih živcih in okoli III in IV ventrikla. Diagnoza na podlagi MR in lumbalne punkcije, zdravljenje pa z interferoni, kortikosteroidi, ES zadnih snopov hrbtenjače, zdravljenje motenj mikcije in spastičnosti.

 

Klonus koleno rahlo upognemo in bolnikovo stegno podpremo. Stopalo v gležnju upognemo nazgor zelo hitro (dorzifleksija stopala). Normalno do sprememb ne pride. Pri bolezenskem stanju lahko pri našem postopku pride do ritmičnih gibov stopala med dorzalno in plantarno fleksija = klonus. Lahko je izčrpen ali pa ne preneha, dokler držimo stopalo upognjeno navzgor. Nastane, ker se pri hitrem iztegu mišice vzdražijo mišična vretena, kar povzroči istočasno kontrakcijo večjega dela ali vseh mišičnih vlaken v mišici.

Mioklonus so bežni izbruhi mišičnega vzdraženja ali sprostitve, ki imajo za posledico hkraten hiter trzaj prizadetih mišic. Ti trzaji lahko prizadanejo skoraj vse mišice hkrati, ko človek zadrema, ali pa so omejeni na eno roko, na mišično skupino v nadlakti ali stegnu ali celo na skupino obraznih mišic. (kolcanje je oblika mioklonusa). Lahko je posledica dogajanj na vseh delih senzorično motoričnega kroga, sprožijo ga vidni, tipni, slušni dražljaji, tudi začetek hotenega giba, včasih pa nastane tudi brez znanega zunanjega vzroka. Mioklonus trupa in stegen je opisan pri boleznih hrbtenjače, ko sproži zgibke že fiziološki aferentni dotok dražljajev v hrbtenjačo.

 

Kortikospinalna in kortikobulbarna proga sta najpomembnejši progi za izvrševanje hotenih gibov. Lateralni kortikospinalni in kortikobulbarni trakt nadzira fine gibe, ki jih ustvarjajo distalne mišice udov na kontralateralni strani glede na izvor v možganski hemisferi. Medialni kortikospinalni in kortikobulbarni trakt zagotavljata usklajevanje drže telesa pri hotenih gibih. Kortikospinalni nevroni ne delujejo izolirano. Njihova aktivnost je rezultat kompleksne obdelave podatkov iz motoričnih jeder talamusa, postcentralnega girusa, suplementarnega motoričnega in premotoričnega korteksa ter posteriornega parietalnega korteksa.

 

Kvantitativne motnje zavesti: somnolenca – stanje podobno zaspanosti, lažja motnja zavesti, Bolnika zbudijo fiziološki dražljaji, prepuščen samemu sebi spet zadrema. Sopor stanje neodzivnosti – povečana zaspanost, zmedenost, bolnika zbudijo le grobi dražljaji; koma – nezavesten, neodziven bolnik, ki ga ne moremo zbuditi.

 

Lakunarni infarkt spada med ishemične cerebrovaskularne infarkte. Lakune so drobne votlinice v možganih, ki nastanejo, ko se zamašijo drobne možganske žilice in tkivo tam odmre. Njihov nastanek je posledica hipertenzije in ateroskleroze. Klinična slika so manjše možganske kapi.

 

Lateralna inhibicija je pojav, ko vzdraženi nevron zavira delovanje sosednjih nevronov. Tako impulz, recimo svetloba, potuje le skozi tiste nevrone, ki »prevladajo« nad ostalimi (zmagovalec pobere vse). Vidne celice so med seboj organizirane tako, da tvorijo receptivna, zaznavna polja. Nekatere se nahajajo v centru, druge pa na obrobju tega polja – imajo nasprotne funkcije: ko se celice v centru vzburijo, se tiste na obrobju inhibirajo in obratno. Kadar imamo opravka z igrami barv in svetlobe, se lahko zaradi teh procesov pojavijo zmotne zaznave – iluzije.

 

Lumboishialgija je bolezensko stanje z močnimi bolečinami, ki izžarevajo vzdolž ishiadičnega živca v spodnjo ekstremiteto. Navadno je enostranska. Vzrokov je več: vsaka patološko-anatomska sprememba, ki vrši pritisk ali draženje živčne korenine, povzroča segmentalno bolečino, ki izžareva vzdolž ektremitete v predel, ki ga korenina oživčuje. Najpogostejši vzroki so: discus hernia, vnetje, tumor v živčni korenini ali ob njej, patološka fraktura s tumorjem vretenca, degenerativne spremembe (spondiloza), redkeje pa vnetje ishiadilnega živca.

 

Mehanične poškodbe živcev – stopnje mehanične kompresije živca: nevrotineza: prekinitev celotnega živca (popoln prerez ali pretrganje). Kiruršk ose ga da zašiti direktno ali s transplantatntom (n. suralis). Če distalni del živca odmre, gre skozi Wallerjevo degeneracijo (distalni del popolnoma propade, proksimalni pa do prvega Ranvierovega ažemka), Schwannove celice ne odmro, živčna vlakna se razvijejo v stebriče in iz prerezanega aksona začno brsteti razvejki, ki iščejo stik z distalnim delom živca (rast 1 mm na dan). Aksonotmeza: prekinitev aksonov, delni prerez ali zmečkanje živca, ohranjena je njegova kontinuiteta, akson se regenerira, kirurška intervencija ni potrebna. Nevrovrasija: zaradi kompresije/ishemije/topega udarca, pride do izpada živčne funkcije, ki se pojavi v nekaj tednih. Mišica se reintervira in normalno deluje. Živec je mikroskopsko instabilen, spremembe so na mielinski ovojnici.

 

Meningeom je vglavnem benigni tumor mezodermalnega izvora, ki raste počasi. Razvije se iz fibroblastov in iz celic arahnoidee. Od okolnega tkiva je dobro omejen s kapsulo in dobro vaskulariziran, kaže koncentrično kalcifikacijo. Kost, ki leži nad tumorjem reagira s hiperastazo, včasih pa se tumor vrašča v kost in hkrati pride do absorbcije in neoformacije kosti. Najpogosteje je lokaliziran v območju sagitalnega sinusa, falksa, v duri nad hemisfero velikih možgan. Klinična slika: počasen, dolgotrajen potek, prva znamenja so osebnostne spremembe, epileptični napadi ter žariščni simptomi.

Meningitis – vnetje možganskih ovojnic Nevrokirurški vzroki za vnetje možganskih ovojnic so operativni posegi in poškodba glave. Razvije se lahko tudi pri likvorski fistuli (tako pri spontani kot tisti po poškodbi). Popoškodbeni meningitis se pojavi pri 1-20% poškodovancev z zmerno do hudo poškodbo glave: Večinoma se razvije 2 tedna po poškodbi, lahko tudi pozneje. Večina poškodovancev z meningitisom ima zlom lobanjskega dna. Značilni simptomi so: glavobol, slabost in bruhanje, zvišana telesna temperatura, motnja zavesti. Pri pregledu so izraženi Meningealni znaki nastanejo hitro, v nekaj urah, oz v 1-5 dneh. Nastopi glavobol, otrdelost vratu in hrbta, temperatura se poviša do 39, bolnik bruha, ima hipertenzijo, vnetje pa se iz možganskih ovojnic pogosto razširi na možganski parenhim, takrat govorimo o meningoencefalitisu (preobčutljivost na pritisk in dotik); doživlja delirij (oblika kvalitativne motnje zavesti, kot dezorientiranost in zmotno doživljanje okolja, zaznavne motnje, včasih celo vsebinske motnje mišljenja (blodnje) in precej hud psihomotorični nemir. Lahko nastane pri organskih okvarah možgan ali pri intoksikacijah, tudi pri tifusu), ima motnje zavesti, oslabljene reflekse, edem papile, včasih retencijo urina in v sedečem položaju se ne more skloniti z glavo do kolena. Diagnozo potrdimo z lumbalno punkcijo (bister likvor – virusna infekcija, moten – bakterijska) in laboratorijsko ter mikrobiološko preiskavo. V terapiji so antibiotiki (po antibiogramu). Terapija naj traja še 5 dni, ko izginejo simptomi. Patologija: prostor med pio mater in arachnoideo je napolnjen z gnojem , girusi so vzravnani, vnetje gre navzdol po hrbtenjači, če pride do tromboflebitisa možganskih sinusov, pacient ne preživi. .Povzročitelji: meningogoki, pnevmokoki, stafilokoki, streptokoki, amebe, možganski absces. Etiologija kroničnih meningitisov: tbc, glivične okužbe, cisticerkoza. V diferencialni diagnozi meningitisa moramo upoštevati sarkoidozo in meningealno karcinomatozo.

 

Migrena spada med kronične tipe glavobola. 20% populacije ime eno ali več epizod migrene v življenju. Gre za periodično motnjo z vmesnimi fazami brez glavobola. Migrena z auro je najpogostejša oblika migrene – gre za vizualne aure v obliki prebliskov ali cikcak vzorcev. Ostali opozarjajoči znaki: hemisenzorne motnje, disfazija, diplopija z atakcijo. Glavobol je lahko hemikranialen, pogosteje generaliziran. Bolnik se med napadom počuti bolno, slabo, fotofobično, zaspano, pogosto bruha. Glavobol traja nekaj ur, lahko tudi 2-3dni. Dejavniki: psihični stres, motnja ritma spanja, uživanje alkohola, uporaba oralnih kontracepcijskih sredstev. Brez in z avro (oftalmična, bazilarna). Komplikaciji sta lahko migrenski status in migrenski infarkt. Diagnoza na podlagi EEG, MR in transkranialnega doplerja. Napadi se lahko pojavljajo situacijsko odvisno. Terapija je lahko farmokološka ali pa ne (psihološka obravnava, fizikalne metode, pravilni ciklus spanja, vstajanja, pravilna prehrana, ekološki dejavniki).

 

Mišična utrujenost

Mlečna kislina je za mišice strup in jih hromi. Če se je nabere preveč, se mišica ne more več krčiti in pravimo da je »utrujena«. Če mišica dela zelo hitro, kri ne more dovajati dovolj hitro toliko kisika, kolikor ga potrebuje da bi se kislina sproti razkrajala. Kadar mišica dela, se v njej razkrajajo tudi druge snovi, ki so za mišico ravno tako škodljive, in prehajajo s krvnim obtokom v celotno telo, kar recimo povzroči, da po dolgotrajni hoji čez dan, zvečer komaj odpiramo oči od utrujenosti. Ko pa telo počiva, se vse te škodljive snovi odstranijo iz organizma in telo normalno funkcionira.

 

Mišične distrofije so genetsko determirane mišične slabosti in atrofije. Pri večini primerov je okvara podedovana in prizadane različne sorodnike v rodbini. Za potrditev diagnoze se naredi mišična biopsija ter EMG. Simptomi in znaki: oslabelost in izguba mišične funkcije, slabo ravnotežje, otežena hoja, omejen obseg gibov, mišične in kostne deformacije, debelost kontrakture sklepov, katarakte, intelektualne, duševne okvare.. Splošne klinične značilnosti: pozitivna familiarna anamneza, razporeditev in potek prizadetosti mišic zelo variirata glede na tip, mišice prej oslabijo kot atrofirajo, zdi se da je mišica hipertrofična, pozitiven Trendelenburg. Duchenova (zbolijo samo dečki, prizadane spodnje ude, hter razvoj bolezni-vezani na voziček že do 12 leta, redki doživijo več kot 30 let), Beckerjeva (podobna Duchenovi, razvije se kasneje in počasneje, intelektualni razvoj in življenjska doba sta normalna), Obrazno-skapulo-humeralna (oba spola, začne se v puberteti, je progresivna, počasna, bolnik normalno živi), Miotonična (mišica se ne more sprostiti zaradi številnih AP, ki so neodvisni od inervacije mišice, prej proksimalne segmente), Ramensko medenična (prizadane oba spola, med 10 in 20 letom, značilnosti so podobne Duchenovi)

 

Mišični tonus je upora sproščenega uda pasivnim gibom. Ta upor je posledica fizikalnih komponent: viskozno elastičnih lastnosti mišic, sklepnih ovonjic in vezi, predvsem pa refleksnih mehanizmov. Biološka komponenta: bazični refleksi, mehanizem za ohranjajnje mišičnega tonusa je spinalni refleksni lok, sestavljen iz receptorja v mišici, njegovih povezav z alfa motoričnimi celicami v spodnjem delu rbtenjače oziroma motorična jedra možganskega živca in eferentnega živčnega vlakna k mišici. Pri sproščenem človeku prevlada fizikalna komponenta, pri nesproščenem pa se aktivirajo enote v spinalnem refleksnem loku. Navadno je tonus večji v mišicah, ki se upirajo zemeljski težnosti – fleksorji zgornjega uda in ekstenzorji spodnjega. Atonija: izguba tonusa; hipotonija: zmanjšan mišični tonus – posledica okvare spinalnega refleksnega loka, descendentnih prog v hrbtenjači in malih možganih, tudi v zgodnji fazi hemiplegije in pri spinalnem šoku; hipertonija: povečan tonus, neenakomeren upor pri pasivnih gibih; spastičnost: okvarjene descendentne proge, motena kontrola refleksnega loka za iztezanje, značilna je rigidnost pa tudi fenomen žepnega noža – samo v mišici quadriceps femoris – pri upogibanju iztegnjenega kolena sprva ni upora, nato se dokaj hitro pojavi in povečuje, pri nadaljevanju pasivnega giba tonus naglo popusti in se vrne šele, ko po iztegnjenju kolena vse skupaj ponovimo. Kadar je možgansko deblo okvarjeno nad lateralnim vestibularnim jedrom, so spremembe mišičnega tonusa podobne tistim pri decerebracijski rigidnosti. Tonus je zvišan v estenzornih mišicah in zaradi močno izraženega toničnega refleksa na iztezanje upognemo ude le z zelo počasnimi pasivnimi gibi.

 

Mišično vreteno v hoteni motoriki skrbi za koordinacijo in motoriko gibov in sicer za refleksni del mišičnega tonusa, podpira hotene kontrakcije po principu senomehanizma tako, da se hkrati aktivirajo motorični nevroni alfa in gama, kar povzroči hkratno kontrakcijo intrafuzalnih in ekstrafuzalnih skeletnih mišic kar pomeni da mišično vreteno ne nasprotuje kontrakciji in se ohranja primerna aktivnost mišičnega vretena na obremenitve.

 

Motorično enoto sestavljajo jo en alfa motorični nevron in mišična vlakna, ki jih oživčuje. Pri mišicah, s katerimi izvajamo finejše gibe, so motorične enote manjše, to je, motorični nevron oživčuje samo nekaj mišičnih vlaken. Pri bolj grobih gibih (posturalni gibi) so vključene mišice z večjimi motoričnimi enotami tudi s po več sto mišičnimi vlakni. Moč mišične kontrakcije se primarno nadzira z regrutiranjem novih motoričnih enot po principu velikosti motoričnega nevrona: majhni motonevroni oživčujejo manjše motorične enote, imajo najnižji prag vzdražnosti, torej se aktivirajo najprej ter generirajo manjše moči; večji motonevroni paoživčujejo večje motorične enote, imajo višji prag vzdraženja, torej se aktivirajo nazadnje pri razvitih večjih silah. Na ravni ene motorične enote se moč kontrakcije nadzira z frekvenco akcijskih potencialov po motoričnem vlaknu motonevrona. Veljajo pravila tetanične kontrakcije, katere moč je večja pri večjih frekvencah vzdraženja. Tonične: tipI, rdeča vlakna: manjša, aerobna, več mioglobina, veliko mitohondrijev, počasne, počasi utrudljive – majhna glikolitična kapaciteta. Fazične kontra.

 

Motorična inervacija obraznih mišic: n. facialis oživčuje mimične mišice ter platizmo. Poteka skozi piramido senčnice in prehaja v obraz skozi obušesno slinavko, kjer dela pletež. Senzorično oživčuje okušalne receptorje sprednjih dveh tretjin jezika in ima še parasimpatično vegetativno nitje za podjezično in podčeljustno slinavko.

 

Možganska smrt: slika neodzivne kome, apneja, srednje ali močno razširjeni zenici, neizvabljivost refleksov možganskega debla, ugasla možganska električna aktivnost.

 

Možganski edem je vzrok trajno povišanega intrakranialnega pritiska, 24 – 72 ur po poškodbi. Prizadane belo substanco. Po poškodbi glave najdemo edem običajno fokalno s kontuzijami in hematomi, vendar je lahko tudi difuzni – razširi se znotraj ene ali obeh hemisfer. Cerebralni edem lahko sproži dvig ICP bodisi lokalno ali generalizirano, kar nato zmanjša arterijski krvni pretok. Poznamo vazogeni in cititoksični možganski edem, oba pa sta ishemična.

 

Nocicepcija Nociceptorji so bolečinski receptorji – mreža prostih živčnih končičev v koži, podkožju in drugih tkivih. So polimodalni – lahko jih vzdražijo različni dražljaji – mehanični, kemične snovi v ekstracelulcarni tekočini, ki izvirajo iz poškodovanega tkiva (histamin, serotonin, bradikinin, prostaglandini, snov P) in pa toplotni, električni, kemični dražljaji ter transmitorji. Z jakostjo dražljaja se poveča hitrost prenosa v posameznih živčnih končičih. V podkožju so običajno vlakna A delta, ki prevajajo s hitrostjo 5 -30m/s in prevajajo ostro, zbadajočo bolečino, ki jo je mogoče natančno lokalizirati; medtem ko so globlje v tkivu nemielizirana vlakna C, ki prevajajo s hitrostjo od 0,5 do 2m/s ter posredujejo informacije o dolgotrajni, pekoči, težko lokalizirani bolečini. Skupna značilnost vseh nociceptorjev je, da so slabo prilagodljivi.

Spinalna modulacija nocicepcije – teorija vrat Leta 1965 sta Patrick D. Wall in Ronald Melzack predstavila novo teorijo bolečine, imenovano teorija vrat. Na podlagi te teorije se modulacija aferentnih informacij, iz perifernih nociceptorjev, dogaja na ravni zadajšnjih rogov hrbtenjače: nociceptivno transmisijo modulirajo inhibitorni internevroni substance gelatinoze , predela v zadajšnjih rogovih hrbtenjače, ki normalno zavirajo prenos informacije med nociceptivnimi nevroni prvega reda in sekundarnimi nevroni. Pri vzdraženju debelih aferentnih mielinskih vlaken na periferiji se dražljaj prenese v substanco gelatinozo, jo aktivira in tako povzroči inhibicijo prenosa oz. »zaprtje vrat«, kar zmanjša verjetnost nociceptivne transmisije v osrednjem živčevju. Ko pa so vzdražena tanka vlakna, le-ta zavirajo inhibitorne nevrone substance gelatinoze, kar omogoči nociceptivno transmisijo in zaznavo bolečine.

Nervus medianus je živec, ki oskrbuje kožo in mišice na volarni strani podlakti in radialni strani dlani. Poteka pod brahialno arterijo, v komolčni jami medialno ob arteriji, nato skozi m. pronator teres in med povrhnjimi in globokimi fleksorji podlakti proti zapestju. Skozi karpalni kanal pride v dlan, kjer se razdeli na veje. Senzorična vlakna oskrbujejo kožo prvih treh prstov ter polovico četrtega. Vzroki lezije/okvare: poškodba živca pri zlomu nadlakti, komolca, zapestja; zunanji pritisk – recimo teža glave spečega partnerja; prirojeno pretesen karpalni kanal; razni tumorji. Klinična slika: visoka lezija n. medianusa na podlakti omejuje pronacijo podlakti, oslabljena je fleksija zapestja v radialni smeri ter prvih treh prstov, pri stisku v pest ostaneta palec in kazalec iztegnjena; senzibilnostni izpad je najhujši na palčevi strani dlani, na dlanski strani prvih treh prstov in hrbtišču distalnega členka kazalca = sindrom pronator teres. Najpogostejša je utesnitev medialnega živca v predelu karpalnega kanala, kjer živec poteka pod transverzalnim ligamentom. Bolnik toži zaradi bolečin, mravljinčenja, odrevenelosti v zapestju in prstih, kar se pogosteje pojavlja ponoči. Bolečina se lahko širi v podlaket, nadlaket in ramo; roka postane okornejša, moteni so bolj fini gibi ki zahtevajo opozicijo palca; predmeti padajo iz rok.

 

Nevralgija je bolečina v področju, ki ga oživčuje prizadeti del živčevja (temu pojavu pravimo tudi »projicirana bolečina«). Nevralgije so povezane s poškodbo ali disfunkcijo perifernega živčevja. Gre za hude bolečine, ki jih najpogosteje povezujemo z naslednjimi vzroki: virusna okužba ganglija živca (humani herpes virus tipa 3, ki povzroča hude nevralgične bolečine pri pasavcu), degeneracija živca pri sladkorni bolezni (slab pretok krvi v okončinah), avitaminoze, strupi (arzenik). Praktično pa vsaka bolezen ali poškodba živčevja, še posebej pri večjih živčnih vlaknih, lahko povzroči nevralgične bolečine, kar razlagajo s pomočjo teorije vrat, saj naj bi z okvaro debelih vlaken izpadel njihov modulatorni aferentni priliv.

Je bolečinski sindrom, za katerega je značilna huda, ponavljajoča se bolečina v inervacijskem področju določenega perifernega živca – to je projecirana bolečina. Včasih jo spremljajo tudi drugi znaki motene funkcije istega živca. To bolečino povzročajo mehanične okvare živca, vnetja ter bolezni presnove, ki jih spremlja degeneracija dela živčevja. Kompresijska: konstantno draženje živca zaradi pritiska spremeni funkcionalne lastnosti živčnega vlakna, ki degenerira in pridobi lastnosti senzornih receptorjev, ki nepretrgano pošiljajo impulze v možgane. Postherpetična: pojavi se pri bolnikih, ki so preboleli napad pasavca in sicer več mesecev ali let po bolezni.

 

Nevroglija – živčno – oporne nevroglialne celice, ki služijo za zaščito, oporo in prehrano ganglijskih celic. Tvori 40% vse mase CŽS.

Astrociti so največje glija celice (makroglija), imajo številne in dolge citoplazemske podaljške; oblikujejo površinsko možgansko mejno membrano in krvno bariero okoli krvnih žil v možganih – astrociti se s citoplazemskimi podaljški povezujejo s stenami kapilar in tvorijo membrano limitans gliae intersticialis, onemogočajo vstop velikih molekul in celic v možgane, lahko vstopajo predvsem plini; z možganskimi ovojnicami tvorijo zunajo ali supersticijalno možgansko bariero.

Oligodendrociti s citoplazemskimi podaljški oblikujejo mielinsko obvojnico okoli aksonov v CŽS, en dendrocit lahko ovija več aksonov, nahajajo se v sivi in beli substanci.

Mikroglija (mezoglija, Hortegove celice): imajo dolgo in ozko citoplazemsko telo, so makrofagi, nahajajo se ob krvnih žilah, varujejo pred vstopom tujkov in jih fagocitirajo, lahko se premikajo

Ependimske clice: obdajajo centralni hrbtenjačni kanal in možganske kletka v obliki enoskladnega prizmatičnega migetalčnega epitelija, v centralnem kanalu so viskokoprizmatične, v horoinem pletežu pa izoprizmatične, med razvojem so obdajale nevralno cev, izločajo cerebrospinalno tekočino in varujejo spodaj ležeče tkivo

 

Nevroglija PŽS: Schwanove celice oblikujejo mielizirano in nemielizirano (siva vlakna) ovojnico okoli aksonov v PŽS, pri nemieliziranih vlaknih so aksoni le potopljeni v invaginacije citoplazme Schwanove celice, tako ena celica ovija več aksonov hkrati, mielizirano ovojnico tvori le z enim aksonom, tako da se celotna citoplazma ovije okoli vlaknam, vdolž aksona lahko opazimo prekinitve mielinske ovojnice, to so t.i. Ranvierovi zažemiki, del vlakna med dvema zažemokoma imenujemo internodij ali internodalni segment, pomembi so za širjenje impulza vzdolž živčnega vlakna, staelitske celice so druga oblika nevroglije v PŽS, nahajajo se ob nevronih v ganglijih, njihova naloga je da ločijo kapilare od perikarionov ganglijskih celic.

 

Nevropatije

Utesnitvena nevropatija je poškodba perifernega živca zaradi delovanja manjših, vendar dolgotrajnih ali ponavlajajočih se zunanjih ali notranjih mehanskih dejavnikov (mikrotravma) in je vezana na značilno anatomsko lokacijo. Zunanji lokalizirani, ponavljajoči se mehanični dejavnik je lahko v zvezi s položajem ali ponavljajočimi se gibi pri poklicnem delu (klečanje pri polagalcih keramičnih ploščic ali strešnikov), ali rekreacijskih dejavnosti, položajem pri spanju ali zaradi navade (sedenje s prekrižanimi nogami, naslanjanje na komolec). Pri več kot polovici bolnikov ne moremo ugotoviti vzroka za utesnitveno nevropatijo. Poleg pritiska so prisotni še drugi mehanični dejavniki (nateg, nefiziološko drgnjenje, ishemija). Klinično sliko utesnitve povzročajo tudi vsi dejavniki, ki povečajo prostornino živca (otekanje, tumor živca) ali dodatno zmanjšajo anatomsko ožino, kjer je že v normalnih razmerah malo prostora (osteoartrotične spremembe sklepov, vnetja in tumorji kosti in mehkih tkiv). Blaga utesnitev živca je tedaj, ko so krajši čas in sprva občasno pri bolniku prisotni subjektivni simptomi (bolečina, motnje občutkov). Pri zmernih utesnitvah so neprijetni občutki in hipestezije stalne, ter ugotavljamo zmanjšano mišično moč. Hude utesnitvene nevropatije se kažejo z atrofijo in deformacijo roke, lahko so prisotne trofične spremembe kože. Blage utesnitve zdravimo konzervativno. To je v prvi vrsti mirovanje in kratkotrajna imobilizacija (3-4 tedne) v razbremenjenem položaju ter izogibanje škodljivim dejavnostim. Konzervativno zdravimo tudi zastarele hude utesnitve. Operiramo zmerno hude in hude utesnitve. Namen je razbremenitev (dekompresija) živca. Najpogostejše so na zgornjih udih, med njimi sta predvsem: -sindrom karpalnega kanala (n. medianus) in sindrom kubitalnega kanala (n. ulnaris)

Kompresijska nevropatija: Če nevropatijo povzroči kratkotrajen in močan pritisk kjerkoli v poteku živca, uporabljamo izraz akutna kompresija. Pri perkusijski kompresiji je zadosten že enkraten udarec na pravo mesto (npr. na ulnarni živec neposredno za komolcem). Pareza sobotne noči nastane zaradi pritiska radialnega živca ob nadlahtnico, ko roka obvisi preko roba postelje ali klopi. Prizadeti jo opazi šele pri jutranjem česanju ali britju.

Diabetična polinevropatija nastane zaradi poškodb na kapilarah, ki prehranjujejo živce, in zmanjšanega prevajanja po živcu. Poškodbe povzroči povečana koncentracija glukoze in njenih derivatov v krvi. Okvarjeni so lahko: živci avtonomnega živčevja, čemur sledijo: moten vid, okrnjeno znojenje, napadi omedlevice, moteno delovanje prebavil, sečil.., refleksi in senzorični živci (omrtvičenost, mravljinčenje, občutki mraza in bolečine). Pojavljajo se spontane, zelo močne bolečine, ki močno prizadenejo tudi duševnost in lahko vodijo do depresije.

Metabolična nevropatija

[wp_ad_camp_1]

Nevropatska bolečina nastane zaradi patofizioloških procesov v perifernem ali centralnem živčnem sistemu zaradi poškodbe ali bolezenskih procesov. Bolečina je navadno pekoča ali mravljinčasta. Predvsem s to bolečino so povezani: alodinija (bolečina zaradi normalno nebolečih dražljajev), hiperpatija (pretiran odgovor na boleč dražljaj z občutenjem bolečine tudi po prenehanju stimulacije), hiperalgezija – prekomerna bolečina, povzročena s sicer nebolečim dražljajem – primarna (zaradi senzitizacije nociceptorjev z mediatorji vnetja oz za znižanje praga vzdražnosti živčnih končičev, pojavi se na mestu poškodbe ali vnetja, recimo opečena koža) in sekundarna (posledica facilitacije sekundarnih nevronov v hrbtenjači).

 

Obtok likvorja – likvor je bistra, brezvarvna tekočina brez vonja in okusa. Je mehanični tekoči zaščitni del, v katerega so potopljeni možgani in hrbtenjača. Likvor deluje kot amortizer in je regulator pritiska in prostora – kadar se zveča količina krvi in volumen možganov, se zmanjša količina likvorja. Najpomembnejši izvor likvorja je horoidni pletež v stranskih ventriklih. Normalno se v 24 urah izloči 500cm³ likvorja, kar je trikrat več od celotnega volumna likvorja, ki je 90-150ml. Zamenja se 3-4x na dan. Iz obeh stranskih odrastkov teče skozi foramen interventiculare v III ventrikel, iz njega po aqueductusu v IV ventrikel in iz njega skozi tri odprtinice v subarahnoidni prostor. Tam je likvor med pio mater in arachnoideo. Pia se drži povšine možgan in hrbtenjače ter tvori sulkuse in lizare. Arahnoidea prerašča te vdolbine, tukaj nastanejo cisterne. Absorbira se v Pacchinijevih granulacijah ter gre v venski krvni obtok.

Oligofrenja = duševna nerazvitost. Posledica organske okvare možgan – zgodnja poškodba (intrauterina, genetska, infekcijska), hidrocefalus ali mehanična obporodna poškodba. Prizadeta oseba nikoli ne doseže normalne inteligence. IQ teh oseb je lahko: 20-25 = idiotija, prizadeti se ni zmožen naučiti niti osnovnih stvari, celo življenje ostane na mentalni starosti 3-4 leta; 30-50 = imbecilnost, prizadeti ostane na mentalnem nivoju 3-7 let, ne zna brati, skrbeti zase, nauči se osnovne govorice; 50-70 = debilnost, v šoli težko sledijo programu, težko se vključijo v družbeno okolje, so že bližje meji normalnega razvoja.

 

Okvara korenine L5 – hernia disci: anulus fibrosus poči, nucleus pulposus se izboči, najpogosteje dorzolateralno in v lumbosakralnem predelu med vretenci L4 in L5 ter L5 in S1. Nastane pritisk na žilo, živčno korenino, hrbtenjači in je adhezivni proces. Ko je prizadeta korenina L5, je oslabljen EHL ter senzibiliteta na lateralnem delu goleni in medialnem delu dorzuma stopala. Zdravi se pol operativno pol konzervativno (mirovanje v ustreznem položaju , trdo ležišče, ležanje s podloženimi koleni, analegtiki, spazmolitiki, kasneje pa tudi fizikalna terapija – pearl trakcija.

 

Okvara zgornjega motoričnega nevrona – spastična ohromelost. Pri preiskavi ugotovimo: blago usahlost skeletne mišice, izgubo MM in sposobnosti finega gibanja ter zvečan tonus mišice, živahnejše kitne reflekse, izgubo umaknitvenih ter pojav patološkh refleksov. To je posledica spremembe v razmerju med facilitacijo in inhibicijo na motonevrnih, v škodo inhibicije. Motonevroni so zato bolj vzdražljivi in posledično živahneje odgovorijo na vse ekscitatorne prilive – tudi tiste iz senzoričnih vlaken Ia in II iz mišičnega vretena.

 

Okvara spodnjega motoričnega nevrona. Bolezni perifernega motoričnega nevrona povzročajo parezo, ki zajema samo mišice, ki jih inervirajo prizadeti živci. Za parezo je značilna izguba mišičnega tonusa, zato pravimo, da gre za flakcidno parezo. Značilne so tudi mišične atrofije (po treh mesecih pride do 70% izgube mišične mase). Prihaja do kontraktur, ugasnejo proprioceptivni refleksi. Na denerviranih mišicah opazimo fascikulacije ter fibrilacije; trofične motnje so tudi na koži, nohtih in kosteh na prizadetih območjih.

 

Oskrba možgan s krvjo – Willisov arterialni krog

Možgani so dobro vaskularizirani, da ne bi prišlo do pomanjkanja kisika in osnovnih energetskih izvorov za možganski metabolizem. Dovodne možganske arterije so velike arterije elastičnega tipa, ki se širijo v sistoli in krčijo v diastoli. 4: dve notranji karotidni arteriji – vsaka preskrbuje s krvjo določen del ustrezne možganske emisfere – frontalni in paritalni ter del temporalnega in okcipitalnega režnja ter dve verterbralni arteriji, ki se združita v bazilarno arterijo in oblikujeta vertebro-bazilarni sistem, ki preskrbuje preostale dele temporalnega in okcipitalnega režnja, predvsem pa možgansko deblo in male možgane.

V normalnih razmerah vsaka dovodna arterija oskrbuje le svoj del, kadar pa v določenem delu pride do pomanjkanja krvi, priskočijo na pomoč 3 anastomozni sistemi – obroč anastomoz na možganski bazi, CRIRCULUC ARTERIOSUS WILLISI. Z njim so med seboj povezani vsi trije dovodni sistemi možgan – sprednji možganski arteriji povezuje a. communicans anterior; karotidni in zadajšnji pa leva in desna a. communicans posterior; povezava med arterijami zunaj in znotraj lobanje; ter meningealna anastomoza, ki ne more nadomestiti prekinjene cirkulacije sosednjih območij, ima pa pomembno vlogo pri zmanjševanju ishemičnega področja.

 

Parestezije so spontani, abnormalni občutki (mravljinčenje, otrplost, pekoč občutek, občutek zbadanja), ki se lahko pojavijo pri prizadetosti na vseh nivojih živčevja. Po lokalizacji parestezij, lahko sklepamo po njihovem poreklu. Če se pojavijov področju kakega kožnega živca, je prizadet ta živec; če področje hematoma, ustrezna zaašnja korenina ali spinalni živec. Če se pojavlja po trupu navzdol, gre verjatno za spinalno lezijo. Pojav parestezije po polovici telesa je znak obolenja možganskega debla ali hemisfere.

Parkinsonova bolezen je razmeroma pogosta nevrološka bolezen, ki prizadene 1- 3% ljudi, večinoma med 40- in 70-tim letom. Praviloma poteka počasi, se postopno razvija ter lahko traja 20 in več let. Je posledica spremenjenega delovanja nekaterih delov osrednjega živčnega sistema. Navzven se kaže s številnimi simptomi – najbolj značilne so motorične spremembe – tresenje, rigidnost. Proteini opravljajo mnoge ključne funkcije tako v možganih kot v telesu. Nekateri pa imajo na telo lahko stranske učinke. Protein alfa sinuklein začne obnašati drugače zaradi še nedognanih negativnih zunanjih vplivov in pri tem povzroči motnje gibanja, kot je npr. Parkinsonova bolezen. V normalnih pogojih alfa sinuklein opravlja nekatere možganske funkcije tako, da pomaga pri medsebojnem sporazumevanju celic. Vsi simptomi izhajajo iz možganskega področja, ki proizvaja živčni prenašalec dopamin, ki je najbolj odgovoren za pravilno gibanje. Ugotovili so, da izpostavljenost življenjskemu okolju, ki vsebuje veliko pesticidov lahko vodi v kemijske reakcije s prostimi radikali, kar povzroča znake Parkinsonove bolezni, drugih motenj gibanja in degeneracijo dopaminskih celic. Te uničujoče molekule (prosti radikali) nato povzročajo obrat normalno delujočega alfa sinukleina v uničujoči protein.

Piramidni sistem pred centralno brazdo je motorična skorja, za njo pa somatosenzorična. Področje tik pred centralno brazdo vsebuje veliko število piramidnih celic, zato se mu reče area piramidalis. To je področje za hoteno motoriko, zato se imenuje primarna motorična skorja. Piramidna pot je najvažnejša, po njej se prenašajo signali do hrbtenjače.

 

Prenesena bolečina – nociceptivna bolečina je pojav, ki temelji na povezavah v zadnjem rogu hrbtenjače. Aferentna nocicaptivna vlakna izza drobovja se priključijo na isti postsinaptični nevron, kot nococeptivna vlakna iz kože. Možgani ne morejo razločiti od kod prihaja bolečina in jo zmotno lokalizirajo tja, od koder pogosteje prihajajo bolečinski impulzi, torej na površino kože. Npr. bolečina po infarktu se pogosto čuti v levi roki in spodnji čeljusti, pri žolčni koliki pa pod desno lopatico.

Poliomielitis je akutna virusna infekcija, ki jo povzročajo trije sevi poliovirusov, ki pripadajo skupini enterovirusov. To je bolezen otrok, ki je danes zaradi organiziranega cepljenja v razvitem svetu skorajda ni več, je pa še vedno pomembna bolezen med otroki v manj razvitih področjih Afrike in Azije. Virus se po vstopu v telo (GIT) namnoži v epitelijskih celicah orofarinksa in drugje v prebavni cevi, preide v krvni otok in se s krvjo ter po živčnih poteh prenese v CŽS.  Večina infekcij (90-95%) je asimptomatskih. V večini ostalih primerov pa se v 2-5 dneh po izpostavitvi virusu pojavi blaga bolezen kot vročina, glavobol, boleče žrelo, bruhanje in oslabelost, vendar ti simptomi izginejo v dnevu ali dveh. V 1-2% vseh primerov se po nekaj dnevih pojavi virusni meningitis, v približno 0.15% okužb se v nekaj dneh pojavi mišična paraliza. Značilna je prizadetost živcev osrednjega živčevja (SMN) – vnetje sive substance v hrbtnem mozgu, zato se pojavi ohlapna paraliza in odsotnost kitnih refleksov. Prizadetost mišic je asimetrična, proksimalne mišice so bolj prizadete kot distalne, noge so bolj prizadete kot roke. Lahko se konča z ohromelostjo. Ločimo dve obliki poliomielitisa: spinalni poliomielitis: značilna je okvara α-motoričnega nevrona v sprednjem rogu hrbtenjače, pojavi se ohlapna paraliza mišic; bulbarni poliomielitis: značilna je prizadetost jeder možganskih živcev, predvsem 9. in 10, zelo redko pa sta prizadeta respiratorni in vazomotorični center v meduli.

Poliradikulonevritis Guillian Barre je akutno postinfekcijsko stanje (respiratorna infekcija, gripa, mumps). Začne se z parestezijami in ohromelostjo flacidnega tipa, ki nastane zaradi avtoimunega procesa, ki napade mielinsko ovojnico motoričnih aksonov. Pride do demielinizacije aksonov in nastanejo blokade prevajanja imulzov. Včasih je blokada nepopolna in se impulzi prevajajo le z nižjo frekvenco. Prizadeti so predvsem motorični aksoni. Demielinizacijski tip: virus povzroči tvorbo protiteles proti lastnemu mielinu; aksonski tip: deinervacija mišice ker propadejo tudi aksoni, povečano je število beljakovin v likvorju. Prognoza je dobra, bolezen ne pušča posledic niti se ne ponovi.

 

Postkomocijski (posttravmatski) sindrom: glavobol, omotica, nespečnost, razdražljivost, nemir, depresija, bruhanje, salbost, motnje srčnega ritma. Pogosto se pojavi pri osebah, ki so izgubile zavest. Nima veze s trajanjem amnezije ali kome. Glavobol se pojavi navadno kmalu po travmi in nato popušča, občasno preneha ter se ponovno pojavlja ob vremenskih spremembah, telesnem naporu in v vročini.

 

Projecirana bolečina – Je tip zmotno lokalizirane bolečine. Npr. kompresija in infiltracija n. trigeminusa s tumorjem v posteriorni fossi – tumorji, ki invadirajo lobanjo ali ekstrakranialni tumorji, ki vključujejo slinavke in sinuse – taka projecirana bolečina je konstantna z občasnimi zbadajočimi bolečinami in je združena z izgubo senzorike vpletenega živca.

 

Rekurentna inhibicija je varnostni mehanizem, ki onemogoča, da bi bila mišica predolgo močno aktivirana, hkrati pa pri eksplozivnih gibih lahko vpliva na izključitev počasnih mišičnih vlaken, da nebi zavirala krajšanja hitrih mišičnih vlaken.

 

Retrogradna amnezija: pozabljanje stvari, ki so se zgodile v preteklosti, zaradi travme, močnega čustvenega ali možganskega pretresa. Kaže, da je za nastanek trajnega spomina iz začasnega potreben določen čas. Podobna a redkejša je anterogradna amnezija – v pozabo padejo dogodki, ki jih je bolnik doživljal še nekaj časa po izgubi zavesti. To stanje se pogosto spregleda, ker je bolnik ob pregledu navidez povsem urejen. Pozabi naprimer, s kom se je po nesreči pogovarjal, kako vozil avto.. Te (kortikalne) amnezije kažejo, da možganska skorja služi uskladiščevanju izkušenj, je mesto spomina.

 

Retrobulbarni nevritis je vnetje dela vidnega živca za očesom, ki običajno prizadane le eno oko. Vnetje ima lahko več vzrokov – lahko multipla skleroza, včasih pa vzroka ne najdemo. Hitro povzroči izgubo vida, premikanje očesa postane boleče. Pregled pokaže malo ali nič sprememb na vidnem predelu vidnega živca. Približno polovica primerov se izboljša brez zdravljenja, navadno v 2-8 tednih. Zameglitev v središču vidnega polja včasih ostane, še posebej če je vzrok multipla skleroza. Včasih, pri vrnitvah bolezni, lahko pride do dokončne poškodbe vidnega živca in v redkih primerih vodijo do popolne slepote. Zdravljenje je odvisno od vzroka.

 

Rigor/rigidnost je enakomeren odpor proti pasivnemu gibanju – če ud spustimo, odstane pri miru (fenomen svinčene cevi). Nenormalna oblika in lahka izvabljivost refleksov. Lahko je fleksijski (spazem v fleksiji), ali ekstenzijski (okvara v možganskem delu9. Nižja kot je poškodba, večja je verjetnost fleksornega krča. Patkinsonska rigidnost – rigidni so predvsem fleksorji, pri pasivnih gibih tonus ni enakomeren ampak sunkovito narašča in popušča – fenomen zobatega telesa.

 

Sindrom arterije cerebri mediae Kortikalne veje prehranjujejo večji del skorje in subkortikalne bele substance velikih možganov, centralne pa globlje ležečo velo substanco in diencefalične strukture. Pri enostranskem infarktu je prizadeta kontralateralna stran telesa zaradi prestopa večine motoričnega nitja na kontralateralno stran v področju piramide. Najprej se razvije centralni šok, katerega značilnost je ohlapna ohromelost mišic, ki se kasneje razvije v spastično. V primeru poškodbe parietalnega lobusa dominantne hemisfere lahko pride tudi do motorične apraksije – nezmožnosti izvajanja že naučenih gibov – ne more samo simulirati nečesa; agnozije – motnje prepoznavanja in afazije – izgube sposobnosti govora, homonimna hemianopsija.

 

Siringomielija je cistična kavitacija v hrbtenjači. Najpogostejši vzrok je herniacija možganskega debla, kjer postaneta cereberallni tonzili ujeti v foramen magnum. To je malformacija shiari I. Proces neravnovesja v protisku likvorja med hrbtenico in lobanjo vodi v razvoj votline, proces se običajno začne v cervikalni hrbtenjači – k ose votlina širi, lahko zajame možgnsko deblo in distalno hrbtenjačo. Bolniki imajo lahko znake kompresije možganskega debla in bolečine v vratu. Ko se votlina širi, se pojavi oslabelost rok in trupa ter zatrdelost in oslabelost nog. Na nivoju votline se izgublja siva substanca sprednjih rogov, zaradi česar se pojavi oslabelost in atrofija mišic, izguba tetivnih refleksov in znaki lezije spodnjega motonevrona.

 

Spina bifida je anomalija, pri kateri se več vretenc nepopolno razvije in ostane del hrbtenjače nezavarovan. Tveganje, da se bo rodil otrok s to boleznijo, je močno povezano s pomanjkanjem folne kisline v prehrani, posebej v zgodnji nosečnosti. Pri najblažji (tudi najpogostejši) obliki, se eno ali več vretenc ne razvije normalno, vendar se hrbtenjača in njene ovojnice ne izbočijo. Nad anomalijo vidimo šop las, vdolbino ali pigmentirano liso.

Meningokela je hujša oblika spine bifide. Pri njej se hrbtenjačne obojnice bočijo skozi nepopolno oblikovano vretence, pod kožo je vidna s tekočino napolnjena izboklina.

Mielokela: najhujša oblika, izboči se še hrbtenjača; mesto okvare je videti surovo, rdeče, otrok je ponavadi hudo prizadet.

 

Spinalni dermatomi so predeli kože, ki jih preskrbujejo živčna vlakna ene same korernine spinalnega živca . Sedem vratnih vretenc ima 8 živčnih korenin, nižje pa ima vsako vretence po eno korenino spinalnega živca. Področja posameznih dermatomov in perifernih živcev niso ostro omejena in se prekrivajo – to je lahko individualno različno, vlakna za bolečino in temperaturo pa se prekrivajo v večji meri kot vlakna za dotik. Čutni živci, ki oživčujejo obraz in trup, se v srednji črti prekrivajo, zato izpadi senzibilnosti nikoli ne sežejo do te črte.

 

Spinalni disrafizmi nastanejo zaradi motenj v združevanju, zapiranju kosti. Meingokele, encefalokele, mielomeningokela – motnja v zapiranju nevralne cevi.

 

Spinalni (nevralni) šok je akutni prehodni sindrom trensverzalne lezije hrbtenjače z izpadom hotene in refleksne motorike, senzibilnosti in avtonomnih funkcij. Lahko najdem znamenja para- ali tetrapareze z ugaslimi propriceptivnimi refleksi, spastičnost in živahni proprioceptivni refleksi se razvijejo šele po nekaj dneh. Pod mestom lezije najdemo izpade senzibilnosti, pri visokih obstaja nevarnost prizadetosti dihanja (nad C4 zaradi pareze diafragme). Vedno nastopita tudi retenca urina in blata. Vzroki: travmatska poškodba hrbtenice, vaskularne lezije (spinalni infarkt, krvavitev), tudi transverzalni mielitis.

 

Spinotalamična proga/sistem prevaja impulze po dveh poteh v anterolateralnem funiklu hrbtenjače: Tractus spinothalamicus anterior poteka do retikularne formacije možganskega debla, kjer tvori številne sinapse, od tu naprej pa v jedra talamusa in v periventrikularno sivo substanco 3. ventrikla. Tractus spinothalamicus lateralis pa prevaja večji del impulzov in je najpomembnejša bolečinsko-temperaturna proga. Tu so vlakna somatotopično organizirana, kar je klinično pomembno. Proga poteka preko možganskega debla do jeder talamusa. Prenaša signale, za katere ni potrebna točna lokalizacija ter hiter prenos. Gre SAMO za občutke bolečine, toplote, mraza, grobega dotika in seksualno čutenje. Spinotalamična pot se deli: centralni trakt: vlakna a delta gredo do talamusa-grobi občutki dotika in tlaka; lateralni: vlakna tipa a delta in c gredo do talamusa – bolečina in temperatura, spinoretikulari: vlakna tipa C, skoraj vsa za bolečinske dražljaje.

 

Stenoza spinalnega kanala – gre za zožanje antero-posteriornega premera hrbteničnega kanala pod kritično vrednost, ki je odvisna od segmenta. Povzroči lahko neposreden pritisk na živčne korenine, moti krvno oskrbo ali pa povzroči kavdo ekvino. Lahko je prirojena ali pridobljena, največkrat pa je kombinacija obeh. Najpogostejša je v ledvenem, nato v vratnem predelu, zelo redka pa v prsnem delu.

 

Subduralni hematom: vzrok subarahnoidalne krvavitve je počena krvna žila. Znaki: nenaden glavobol, otrplost tilnika in nevrološki izpadi, fotofobija, omedlevica, vrtoglavica, zmedenost, zaspanost, slabost, bruhanje, nezavest, ponavadi med 40-60 letom, nekolijo pogosteje pri ženskah. Zdravljenje je kirurško ali pa se žila sama reponira. Diagnoza je punkcija – kri v likvorju kaže da je prišlo do subarahnoidalne krvavitve. Akutni: razvije se nekaj ur po poškodbi, povzroči hemiparezo, nezavest, ugotovijo ga s CT-jem, če je večji od 1 cm, ga kirurško oskrbijo. Kronični: nastane predvsem pri starejih in kroničnih alkoholikih (pride do atrofije možgan) – najprej ob poškodbi nastane manjša krvavitev, ki se organizira, dobi dve ovojnici, ki lahko spet zakrvavita in hematom se na ta način veča.

 

Sumacija EPSP, IPSP : če se aktivira malo ekscitacijskih presinaptičnih končičev, pride le do lokalne depolarizacije postinaptične membrane – temu rečemo EPSP, lokalni odgovor, premajhen, da bi sprožil AP.

 

Taktilna senzibilnost – preiskava: preiskujemo površinsko (dotik, površinsko bolečino, temperaturo) ter globinsko senzibilnost (za globok pritisk in bolečino, vibracijo, položaj sklepov). Občutke primerjamo na levi in desni strani. Dotik na površini kože: z vato se dotaknemo kože in bolnik pokaže kje smo se dotaknili, površinska bolečina: z iglo (moramo dovolj pritisniti, da čuti bolečino in ne dotika); bolnik pokaže mesto bolečine in razlikuje med ostro in topo bolečino, občutek za globok pritisk in bolečino testiramo s kratkim čvrstim gnetenjem mišice (npr. m. biceps, m. trapezius) in bolnik mora občutiti zmerno globoko bolečino, občutek za vibracijo preiskujemo z glasbenimi vilicami. Bolnik zapre oči, vibrirajoče vilice pa mu postavimo na mesta, kjer je kost tik pod kožo (gleženj, sprednja stran goleni, pogačica, spina iliaka, zapestje, komolec). Bolnik pove, kje se vilice dotikajo telesa in kdaj čuti vibracije, občutek za položaj sklepov: bolnik leži z zaprtimi očmi. Preiskovalec prime prst bolnika na nogi ali roki in ga premika navzgor oz. navzdol. Bolnik mora povedati, ali je prst obrnjen navzgor ali navzdol in primerjamo obe strani.

 

TENS je protibolečinska terapija s pomočjo elektrostimulacije, ki za lajšanje bolečin uporablja mehanizme samega živčnega sistema, kar se da doseči na dva načina – s stimulacijo grobih živčnih vlaken, ki posredujejo dotik ali pa z aktiviranjem živčnih vlaken v mišici. TENS začasno lajša bolečine, obstaja pa več vrst – konvencionalni TENS (nevralgije, artroze, artritis, trganje v križu, vratu, krčih v nosečnosti..), moduliran konvencionalni TENS, burst TENS (sevajoče bolečine, globoke mišične bolečine).. Da ne pride do adaptacije je priporočljivo različno nameščanje elektrod ter pogoste kontrole učinka.

 

Tetanus ali mrtvični krč je nalezljiva bolezen, ki jo povzroča strup bakterije Clostridium tetani. Bakterija živi v zemlji, človeških in živalskih iztrebkih (konji, krave, psi, mačke, podgane in piščanci). Pogosto se nahaja tudi v hišnem in cestnem prahu. Bakterija pride v telo pri raznih poškodbah na koži. Za okužbo je dovolj že majhna ranica – torej vsakodnevne poŠkodbe, na katere sploh nismo pozorni. Možen izvor okužbe so tudi poŠkodbe, ki jih povzročijo živali! V Sloveniji v zadnjih letih obolevajo starejŠe necepljene osebe, ki so se okužile pri kmečkih opravilih, pri delu na njivah in vrtovih. Večina je imela kronične razjede na spodnjih okončinah. V Sloveniji pa že vrsto let ni tetanusa pri novorojenčkih, kot posledica prerezanja popkovine z umazanimi škarjami, noži. Znaki okužbe: tetanus je huda akutna bolezen, ki jo povzroča strup, ki ga tvori bakterija na mestu okužbe. Strup sodi med najmočnejše naravne strupe in prizadene živčevje, ki se kaže kot togost mišic in že majhni dražljaji (npr. dotik) povzročijo hude krče. Krči se lahko razširijo na dihalne mišice in glasilke, zato lahko bolnika zadušijo. Prizadeti so lahko tudi centri, ki skrbijo za pravilno delovanje srca – bolnik lahko umre zaradi odpovedi krvnega obtoka. Bolezen je huda, dolgotrajna in se lahko kljub vsej moderni medicini konča usodno, s smrtjo. EDINA UČINKOVITA ZAŠČITA PRED TETANUSOM JE CEPLJENJE. Sistematično cepljenje otrok se je v Sloveniji pričelo leta 1951. Kljub rednemu cepljenju v otroštvu, pa je potrebno cepljenje ponoiviti vsakih deset let z enim odmerkom cepiva, če ni prišlo do poškodbe. V primeru poškodbe pa je potrebno takoj k zdravniku, ki bo v vaši zdravstveni dokumentaciji preveril cepljenje proti tetanusu in se na podlagi podatka, kdaj ste bili zadnjič cepljeni in glede na vrsto poškodbe odločil o zaščiti pred to nevarno boleznijo. Poleg cepljenja je pomembna tudi pravilna medicinska oskrba poškodbe.

 

Terapija kronične bolečine Vsaka bolečina, ki traja več kot 6 mesecev je opredeljena kot kronična. Oblike: dolgotrajna mišična bolečina, ki jo spremljajo krči, občutljivost za dotik, oteklina in otrdelost; dolgotrajna bolčeina v križu, ostra ali topa, nenehna ali prekinjajoča, izžarevajoča, razširjena; trajna bolečina v sklepih, z občutljivostjo za dotik in in občutkom toplote, tudi omejena gibljivost. Zdravljenje: nekateri posamezniki bolečin uspejo obvladati z vadbo tehnike duha in telesa, drugi potrebujejo strokovno pomoč. V bolečinskih ambulantah uporabljajo multidisciplinarni pristop, tudi biofeedback in tehnike sproščanja, vedenjska terapija za sprejemanje bolečine, akupunktura, hipnoza, mediatacija in ES terapija. Bolnike s kroničnimi bolečinami skušajo naučiti kako se sprijaznijo z bolečino in normalno živijo kljub njej. Prvi korak je pogosto odvajanje od zdravil proti bolečinam. Tudi konvencialna terapija z zdravili.

 

TIKI so nenadni, nehoteni, hitri in klonični ponavljajoči se gibi ali izgovorjeni glasovi. Navadno nastanejo v otroštvu in lahko sčasoma iginjejo. Najpogosteje so vidni na obrazu okoli ust in oči v smislu grimasenja in mežikanja. Lahko se razširijo na vrat in ramena ali pa na celo telo. Izrazitejši postanejo med stresom in izginejo, kadar se človek s čim zamoti ali močno skoncentrira na nekaj drugega. Najpogostejša in najbolj resna bolezen ki povroča tike je Tourettov sindrom (pogosti, številni motorični in vokalni tiki, lahko tudi motnje vedenja, pozornosti, spanja. Preprečevanje ni mogoče.

Tremor je najpogostejši med vsemi nehotenimi gibi. So bolj ali manj pravilni, ponavljajoči se ritmični sinusuidni gibi delov telesa, navadno bolj izraziti na distalnih delih. Lahko zajamejo tudi glavo, trup ali celo bulbarne mišice. Ločimo: fiziološki tremor (frekvenca 9-10Hz, pri starejših 7Hz, pri nevrotikih višja) – tremor se lahko pojavi med določeno držo – posturalni tremor, ali pa med gibi, ki jih naredimo z vso močjo – akcijski tremor. Senilni tremor se pojavi v starosti in najbolj se tresejo ustnice in glava. Parkinsonov tremor: tresenje predvsem distalnih delov v mirovanju, prsti lahko »štejejo«, med hotenimi gibi ponavadi izgine, pojavi se ob psihični obremenitvi. Cerebelarni tremor: pri okvari malih možganov ud niha okoli načrtovane smeri in s približevanjem cilju postane nihanje vedno večje. Psihogeni tremor: nepravilen, neritmičen, izražen med hotenimi gibi in med stopnjevanjem emocij. Preizkus prsti-nos.

Vegetativno živčevje – receptorji, višji centri

Je sistem predvsem eferentnih poti iz osrednjega živčevja, ki oživčujejo in nadzirajo gladko mišičje, srčno mišico in žleze. Sestavljajta ga dva oddelka: simpatikus (plošna aktivacija in mobilizacija ustreznih sistemov v alarmantnih (stresnih) stanjih, borbe , bega, strahu) in parasimpatikus (koordinacija nadzornih sistemov , ki zagotavljajo rutinsko homeostazo (fizioloških količin) v ožjem pomenu besede (požiranje, prebava, izločanje….)) Organizacija vegetativnega živčevja: Eferentni krak je tipično sesetavljen iz preganglijskega nevrona, vegetativnega ganglija in postganglijskega nevrona. Glavni nevrotransmiter v gangliju je acetilholin. Simpatični gangliji so ob hrbtenjači, parasimpatični gangliji so blizu organov, ki jih oživčujejo. Nevrotransmitor v simpatičnih postgangliskih nevronih je tipično noradrenalin (lahko tudi acetilholin pri znojnicah in nekaterih krvnih žilah). Tipični nevrotransmiteor v parasimpatiku je acetilholin. Sredica suprarenalke je specializiran kompleks simpatičnih ganglijev, ki izloča adrenalin in noradrenalin v krvni obtok.

Adrenergični receptorji: alfa 1 receptorji: se nahajajo na gladkih mišicah žilja v koži, prebavilih ter v sfinkterjih prebavil, sečnega mehurja, poleg tega še v radialnih mišicah irisa v očesu. Povzročijo kontrakcijo gladke mišice prek inozitol trifosfata in zvišanja konc. Ca++. Alfa 2 receptorji: se nahajajo na presinaptičnih živčnih končičih, trombocitih, maščobnih celicah in gladkih mišicah v steni prebavnega trakta. Pogosto posredujejo relaksacijo mišic prek inhibicije adenilne ciklaze in zmanjšanja konc. c AMP. Beta 1 receptorji: se nahajajo v sinoatrialnem vozlu , atrioventrikularnem vozlu in mišicah ventriklov srca. Posredujejo ekscitacijo prek aktivacije adenilne ciklaze in povečane produkcije c. AMP. Beta 2 receptorji: se nahajajo na gladkih mišicah žil skeletnih mišic, bronhijev in v steni prebavil ter sečnega mehurja. Posredujejo relaksaciio (npr. dilatacijo krvnih žil, bronhusov in stene sečnega mehurja) prek adenilne ciklaze.

Holinergični receptorji: Nikotinski receptorji: se nahajajo v vegetativnih ganglijih (tudi v skeletnih živčnomišičnih sinapsah) ter sredici suprarenalke. Posredujejo ekscitacijo po ionotropnem mehanizmu. Muskarinski receptorji: se nahajajo na srčni mišici atrijev , gladkem mišičju (v žilju ne, razen v spolnih organih!) in na žlezah. Posredujejo inhibicijo v srcu (prek adenilne ciklaze) in ekscitacijo v gladkih mišicah (prek IP3).

 

Višji vegetativni centri:

1. Podaljšana hrbtenjača: vazomotorni center, dihalni center, centri za požiranje, kašelj, bruhanje.
2. Pons: pnevmotaktični center
3. Mezencefalon: center za mikturicijo
4. Hipotalamus: nadzor temperature, centri za žejo, lakoto…
5. Korteks: limbični korteks, frontalni korteks…

 

Vrste možganske kapi: Možganska kap (cerebrovaskularni insult) je odmrtje možganskega tkiva zaradi prekinjenega dotoka krvi in nezadostne preskrbe možgan s kisikom. 10% vseh možganskih kapi je zaradi intracerebralne krvavitve. Kap je lahko ishemična (prekinjena preskrba dela možgan s krvjo zaradi ateroskleroze ali strdka): aterotrombotična možganska kap, embolična kap, lakunarno stanje, TIA (tranzitorna ishemična ataka)– začasna embolična okluzija retinalnih ali cerebralnih žil vodi do predhodnih fokalnih deficitov ali prehodnih ishemičnih atak, ki po definiciji znotraj 24 ur ponehajo in se umaknejo, v praksi pa trajajo zgolj nekaj minut Je najpogostejši pokazatelj cerebrovaskularne insuficience in opozorilno znamenje grozeče kapi. Simptomi so odvisni od prizadete arterije, lahko gre za prizadetost motorike in senzibilnosti, govornih motenj… Ali hemoragična (krvna žila poči, zato se prekine normalni pretok, kri izteče v možgane in tam uniči možgansko tkivo): primarna intrakranialna kap, anevrzima, aterovenska malformacija.

 

Zadnji snopi – medialni lemniskus Po sistemu zadnjih snopov se prevajajo impulzi s senzoričnimi informacijami, ki morajo biti prenesena hitro in točno (dotik z visoko stopnjo lokalizacije dražljaja, rizični občutki vibracije, občutki o gibanju po koži, občutek tlaka. Zaradi križanja v hrbtenjači je leva stran telesa zastopana v desni strani možgan. Najpomembnejša značilnost je natančnost prenosa – če signal zaradi perifernega dražljaja raste, raste tudi signal v možganski skorji.

 

Zanka gama – ob vzdraženju gama motonevronov pride do krčenja končnih predelov intrafuzalnih vlaken in s tem do raztegnitve osrednjih predelov teh vlaken, kar poveča občutljivost mišičnega vretena na raztegnitev mišice. Ker je motorični sistem organiziran tako, da se ti motonevroni vedno vzdražijo istočasno z motonevroni alfa, ki sprožijo krčenje sosednjih ekstrafuzalnih vlaken, ostanejo intrafuzalna vlakna napeta in tako zmožna signaliziranja tudi po skrčenju mišice in njenih ekstrafuzalnih vlaken.

Oba tipa intrafuzalnih vlaken prejemata motorična povelja po gama motoričnih nevronih . Končiči gama motoričnih nevronov tvorijo sinapse z intrafuzalnimi vlakni na obeh polih vlakna, ne v sredini. Posledica povečane aktivnosti v gama motoričnih nevronih je torej kontrakcija vlaken na obeh polih, raztegnitev srednjega dela vlakna, s tem receptorskega obročka, in povečana frekvenca akcijskih potencialov po senzoričnih vlaknih v hrebtenjačo. Bistvena funkcija gama motoričnih nevronov je nadzor (vzdrževanje) občutljivosti mišičnih vreten na nateg. Pri hoteni kontrakciji mišic so po pravilu motorični nevroni gama in alfa koaktivirani tako, da ostane mišično vreteno občutljivo na nepredvidene spremembe mišične dolžine tudi med hoteno kontrakcijo. Sicer bi se občutljivost mišičnih vreten med hotenim skrčenjem bistveno zmanjšala, med hoteno raztegnitvijo pa povečala.

 

Zvišan znotrajlobanjski tlak – ker lobanja razen pri dojenčkih ni stisljiva, pomeni zvišan znotrajlobanjski pritisk nenavaden in edinstven patofiziološki proces. Možgani v lobanji zasedajo 88%, kri 2% in likvor 10%. Te sestavine predstavljajo elemente, ki ustvarjajo intrakranijalni tlak. Povečanje ene od naštetih treh struktur nujno pomeni zmanjšanje druge (Monro-Kelliejeva doktrina). Samo likvor se lahko »umakne« v spinalni prostor in kadar je to nemogoče, pride do zvišanega intrakranialnega tlaka. Simptomi: glavobol, bruhanje, spremenjen nivo zavesti, motnje vida – oteče papila (zatemnitve, dvojni vid) ter fokalni znaki pri govoru, gibanju in pri senzaciji.

 

Žariščne epilepsije: (senzorične) bolnik doživlja občutek mravljinčenja, vidnih ali slušnih halucinacij. Če se napadi sledijo,bolnik pa vmes pride do zavesti, govorimo o seriji epileptičnih napadov. Če pa se pojavljajo tako, da se med napadi zavest ne povrne, pa govorimo o epileptičnem statusu. Najznačilnejši je psihomotorični napad: neprijeten občutek v želodcu, ki se širi proti glavi, pobledi, zažema zavest, različne kretnje.

Prva pomoč: preprečimo sekundarne poškodbe, ko krči minejo postavimo bolnika v položaj za nezavestnega. Pri simptomski epilepsiji je treba zdraviti-odstraniti vzrok, pri idiopatski epilepsiji pa je potrebna epileptična terapija in ustrezen režim življenja.

 

Žariščne distonije so motnje mišičnega tonusa. To je nenormalna togost mišic, ki povzroča boleče mišične spazme in posledično nenavadne stalne položaje in čudne vzorce gibanja. (npr. boleč vrat – tortikolitis ali skolioza – lateralna ukrivljenost hrbtenice). Je redka bolezen, ki se razvije postopoma, zbolijo pa večinoma otroci oz mladostniki. Distonični gibi so močnejši pri emocijah in hotenih gibih, v spanju jih običajno ni. Prav tako ni atrofij in motenih refleksov.

 

Živčno – mišični prenos Živčnomišični stik je specializirana sinapsa, ki jo imenujemo tudi motorična ploščica. To so specializirane strukture, preko katerih nevroni komunicirajo s svojimi tarčnimi celicami, ki so lahko različne – v našem primeru so to skeletnomišična vlakna. Presinaptični del motorične ploščice sestavlja živčni končič alfa motonevrona, postsinaptičnega pa skeletnomišično vlakno pripadajoče motorične enote. Med membranama teh dveh delov je sinaptična špranja v kateri je medceličnina. V živčnem končiču pa opazimo še številne mešičke, v katerih je kemični prenašalec (ACH).